Ko orožje prispe na konfliktna območja, je tako, kot bi odvrgel prižgano vžigalico na razlit bencin. A v tem primeru se razliva človeška kri, ne le vojakov, ampak tudi civilistov vseh starosti. Mednarodna skupnost in nevladne organizacije preštevamo na desetine tisočev mrtvih, ranjenih, pregnanih z domov, posiljenih, napadenih, nasilno rekrutiranih v oborožene skupine... Ko te neverjetne številke preko medijev sežejo do naših ušes in oči, delujejo tako moreče (in že tolikokrat slišane in ponavljane), da marsikdo verjetno resignirano zavzdihne in že n-tič pomisli "le v kakšnem svetu živimo, pa še nič ne moremo za to". In vendar to ni res: jasno je, kdo so akterji v tem začaranem krogu, in tudi, kaj narediti, da bi tistim, ki orožje prodajajo neodgovorno, kot bi šlo za pošiljko vodnih pištolic, otežili posel.
Zgodovinska priložnost je pravzaprav pred vrati. Julija se bodo države sestale na posebni konferenci Združenih narodov v New Yorku, kjer bodo dokončno oblikovale in sprejele besedilo mednarodne pogodbe o trgovini z orožjem. To bo pomemben korak k preprečevanju neodgovornih pošiljk orožja ter odpravljanju pravnih lukenj in pomanjkljivosti v obstoječih nacionalnih, regionalnih in večstranskih mehanizmih za nadzor orožja. Namen je doseči najvišje možne skupne mednarodne standarde glede uvoza, izvoza in pošiljk konvencionalnega orožja.
Kaj pomeni konvencionalno orožje? V to široko kategorijo sodijo osebno in lahko orožje, strelivo, eksplozivi, bombe in projektili, tanki in vojaška vozila, vojaška letala in helikopterji ter ladje. Vključuje tudi sestavne dele, stroje in tehnologijo, ki se uporabljajo za proizvodnjo in sestavljanje konvencionalnega orožja, streliva in oborožitve, pa tudi predmete za 'dvojno uporabo' (ki se lahko uporabljajo tako za civilne kot vojaške namene). Sem ne sodijo orožja za množično uničevanje, kemično ali biološko orožje, ki so že prepovedana in jih urejajo druge mednarodne pogodbe. A tudi konvencionalno orožje je mogoče uporabiti za pravo opustošenje - za posledicami oboroženih spopadov in oboroženega nasilja vsako leto umre okoli pol milijona ljudi oziroma tisoč petsto na dan. Najmanj 60 odstotkov vseh zlorab človekovih pravic, ki jih je v desetletnem obdobju zajela organizacija za človekove pravice Amnesty International, je vključevalo uporabo osebnega in lahkega orožja.
Vedno se najde pot za pošiljko orožja
Sierra Leone, kjer je med letoma 1991 in 2002 divjala državljanska vojna, je v zadnjem času spet bolj v ospredju pozornosti; maja je posebno haaško sodišče za to državo nekdanjega liberijskega predsednika Charlesa Taylorja zaradi podpiranja in spodbujanja vojnih hudodelstev obsodilo na petdeset let zapora. Primer te države nazorno kaže odsotnost ustreznih mednarodnih standardov. Tamkajšnji konflikt je napajalo orožje, s katerim se je trgovalo na globalni ravni. Konkretno za ustavitev dotoka orožja v to državo dolgo ni bilo narejeno nič; embargo Združenih narodov na orožje je bil naložen šele šest let po začetku spopadov, ko je bil končno sprejet, pa se ga je na veliko izigravalo, nenazadnje tudi zaradi šibkih in slabo implementiranih nacionalnih sistemov nadzora trgovine z orožjem.
Neustrezni carinski pregledi, prirejeni javni podatki in nepreverjena trgovinska dokumentacija so prispevali k temu, da je orožje iz postsovjetskih zalog vzhodnoevropskih držav, kot sta denimo Slovaška in Ukrajina, preko Burkine Faso in Slonokoščene obale zlahka našlo pot do Taylorja. Kupčije so se sklepale pri orožarskih posrednikih iz Izraela, Kenije, Nizozemske, Rusije, Južne Afrike in Ukrajine, pravne luknje pa so pomagale, da niso nikomur sodili. Neustrezna registracija in pomanjkljiv nadzor zračnih in morskih prevoznikov sta omogočila, da so za dobavo orožja skrbela podjetja iz Hongkonga, Združenih arabskih emiratov in Združenega kraljestva. Plačila, katerih vir so bili prihodki nezakonite trgovine z diamanti, so se brez preiskav nakazovala preko bančnih računov v Singapurju, Cipru in ZDA.
Skratka, zelo globalizirano, medtem pa so se lokalno v državi dogajale strahote. Na desettisoče civilistov je bilo ubitih, še veliko več pohabljenih in ranjenih, več kot pet tisoč fantov in deklet so nasilno rekrutirali kot otroke vojake in več kot tretjina prebivalstva je bila prisiljena zbežati z domov. Ocenjujejo, da je z vojno povezano spolno nasilje utrpelo okoli 64.000 žensk in deklet.
Kot kaže poročilo Amnesty International iz februarja letos, Kitajska, Rusija in Belorusija na podoben način dobavljajo orožje in strelivo v Sudan, kljub trdnim dokazom, da bo uporabljeno proti civilistom v Darfurju. Gotovo se prav sedaj kakšen otrok sprašuje podobno, kot se je glasbenik Emmanuel Jal, nekdanji otrok vojak in sedaj aktivist za nadzor trgovine z orožjem: "Kako lahko tako zlahka dobijo to orožje?"
Emmanuel je bil rojen med vojno v Sudanu, pri petih letih je bil priča posilstvu tete, pred njegovimi očmi so ubili odraslega moškega. Ko je bil star osem let, so ga poslali v boj z AK-47 v rokah.
Težko je oceniti obseg mednarodne trgovine z orožjem, saj celoviti podatki niso na voljo. Združeno kraljestvo, na primer, poroča le o vrednosti dovoljenj za izvoz in uvoz, ne pa tudi o dejanskih dobavah. Nacionalne statistike za leto 2010 kažejo, da je skupna vrednost dejanskih mednarodnih dobav konvencionalnega orožja v svetu dosegla približno 59,2 milijarde ameriških dolarjev; v tej vsoti niso zajete dobave nekaterih večjih in srednje velikih držav izvoznic, kot na primer Združenega kraljestva, Irske, Belgije, Kanade, Poljske, Grčije, Srbije, saj podatki o njihovih dejanskih dobavah orožja v letu 2009 in/ali 2010 niso na voljo. Nekatere velike proizvajalke orožja in izvoznice, kot sta na primer Ruska federacija in Kitajska, pa tudi številne srednje in manjše proizvajalke, ne objavljajo podatkov o mednarodnih pošiljkah konvencionalnega orožja.
Za zlato pravilo trgovine z orožjem
Zaradi prizadevanj nevladnih organizacij in zaskrbljenih posameznikov z vsega sveta bodo imeli Združeni narodi julija "na mizi" dogovor o mednarodni pogodbi o trgovini z orožjem. Amnesty International je leta 2003 skupaj z organizacijama Oxfam in IANSA začela globalno kampanjo "Milijon obrazov", v kateri so zbirali fotografije posameznikov z apelom "Za nadzor orožja". Milijon takih fotopeticij, med njimi tudi okoli pet tisoč iz Slovenije, so leta 2006 predali takratnemu generalnemu sekretarju ZN Kofiju Ananu kot sporočilo ljudi z vsega sveta, da zahtevajo večji nadzor nad orožjem. Stekla je večletna priprava besedila pogodbe, ki so jo nevladne organizacije skrbno spremljale, vztrajno podajale svoje predloge za izboljšave, kar je pripeljalo do julijske konference. Čaka pa še veliko dela: da bi lahko resnično reševala življenja, mora biti pogodba, če uporabimo tematiki primerno terminologijo, "neprebojna". Torej učinkovita, obsežna in prežeta z jamstvi varovanja človekovih pravic.
V prvi vrsti to pomeni vključitev zlatega pravila v pogodbo. Po tem pravilu države ne smejo odobriti dobave orožja, če obstaja resno tveganje, da bo uporabljeno za hude kršitve mednarodnega prava človekovih pravic ali mednarodnega humanitarnega prava. To bi se ugotovilo s temeljito oceno tveganja. Da v sedanjih razmerah praviloma ni tako, med drugim kažejo tudi nedavne raziskave Amnesty International. Iz njih je razvidno, da so ZDA, Rusija in vrsta evropskih držav pred zadnjimi vstajami dobavljale velike količine orožja represivnim vladam na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki, kljub dokazom, da bi se lahko uporabilo za hude kršitve človekovih pravic.
Pogodba o nadzoru orožja mora biti celovita, kar pomeni, da mora urejati vse orožje, oborožitev, streliva in drugo opremo, ki se uporablja v vojaških operacijah in operacijah vzpostavljanja reda. Pokrivati mora ne le mednarodno trgovino, ampak tudi pošiljke orožja med vladami. Urejati mora vse vidike mednarodne trgovine z orožjem, vključno z darili, orožarskim posredovanjem, posojili, financiranjem... O vseh odobritvah dobav orožja bi morale države redno in javno poročati. Pravzaprav je preprosto: če obstaja tveganje, da bo izvoz orožja v neko državo prispeval k hudim zlorabam človekovih pravic, je treba dobavo ustaviti.
Večina držav članic Združenih narodov podpira pogodbo, ki vsebuje vsaj določena jamstva glede zaščite človekovih pravic. Številne, vključno z afriškimi, ameriškimi, azijskimi in evropskimi vladami, so izrazile podporo ukrepom, kot je denimo zlato pravilo. Toda vrsta držav je rezervirana do teh jamstev, med drugim tudi ključni igralci, kot so Kitajska, Rusija in nekatere države Bližnjega vzhoda. Tudi ZDA, ki so pod Obamo izrekle podporo mednarodni pogodbi o trgovini z orožjem, niso naklonjene zares zavezujočim pravilom z vidika varovanja človekovih pravic. Zelo pomembno je, kako bodo na prihajajoči konferenci ravnale največje izvoznice orožja: Kitajska, Francija, Nemčija, Rusija, Združeno kraljestvo in ZDA dobavijo okoli tri četrtine vrednosti svetovnega orožja. Ne gre spregledati, da je med njimi pet stalnih članic varnostnega sveta Združenih narodov.
Julijska konferenca bo priložnost, da se države izkažejo. Zdaj pa je pravi čas, da se izkažemo ljudje in od njih zahtevamo, da postavijo človeka pred dobiček. "Neprebojno" pogodbo o trgovini z orožjem lahko zahtevate s podpisom peticije na www.amnesty.si/nadzor-orozja.
Metka Naglič je predstavnica Amnesty International Slovenije.
