"Gre za najbolj natančen približek števila vojnih žrtev. Bolj natančnega najbrž ne bo mogoče dobiti, saj za vse žrtve ne bomo nikoli izvedeli, recimo v primerih, ko so se izgubile sledi za celimi družinami in za žrtvami ni ostalo nobenega vpisa v matične in mrliške knjige ter nobenega gradiva ali pričevanja," poudarja dr. Vida Deželak Barič z Inštituta za novejšo zgodovino, ki projekt Žrtve druge svetovne vojne in neposredno po njej vodi od leta 2007. Pravi, da je bilo na podlagi matičnih knjig na terenu mogoče preveriti okoli 60 odstotkov žrtev.

Raziskava, ki se na terenu zaključuje (formalno se bo sicer končala septembra) je dala tudi odgovor na v minulih desetletjih pogosto zastavljena vprašanja: na kateri strani je padlo največ žrtev oziroma kdo je pobijal in kdo je bil ubit. Zdaj je to v precejšnji meri znano. Na voljo je skupni seštevek evidentiranih žrtev vojne - 97.457 - in seštevek žrtev po kategorijah ter po posameznih letih vojne in neposredno po njej. Ob tem je treba opozoriti, da za 4904 žrtev ni bilo mogoče ugotoviti leta smrti, zato število žrtev v skupnem seštevku ne predstavlja vsote žrtev po posameznih letih.

Revolucionarno nasilje - odgovor na okupatorjev teror

V drugi polovici leta 1941 se je odporniško gibanje šele postopoma vzpostavljalo. Kljub temu je vojna na Slovenskem zahtevala 2600 žrtev (številke so zaokrožene). Med njimi so padli v aprilski vojni v jugoslovanski kraljevi vojski in civilisti ob napadu na Jugoslavijo. Kdo bo v letih, ki so sledila, najbolj aktivno moril in pobijal, nacisti nazorno pokažejo že to leto: v avstrijskem Hartheimu brez milosti pobijejo 600 štajerskih invalidov in duševno prizadetih. Leta 1942, ko začne partija v Ljubljanski pokrajini odkrito revolucijo, vojna in z njo trpljenje eksplodirata. V tem letu bog Mars zahteva več kot 11.100 žrtev.

Partizanske enote so imele 2200 izgub; partizani so umirali predvsem v oboroženih spopadih ali pa so bili ustreljeni kot talci. Med aktivisti OF in podporniki partizanskega odpora je bilo ubitih 1500 ljudi. Skoraj 5000 od vseh preštetih žrtev v tem letu je bilo civilistov, kar govori o tem, kakšnemu trpljenju je bilo izpostavljeno prebivalstvo, zlasti na podeželju. Dr. Deželak-Baričeva ob tem pojasnjuje, da vaške straže, ki so jih ljudje ustanavljali predvsem zato, da bi zavarovali svoje premoženje in življenje, v tem letu h krvavemu izkupičku spopadov še niso prispevale, tudi med pripadniki stražarjev še ni bilo kaj dosti žrtev.

Se pa to leto - po omenjeni raziskavi - tudi s perspektive evidentiranih žrtev pokaže, kaj je generiralo ali vsaj botrovalo bratomornemu spopadu. V tem letu so Italijani in Nemci, glavni povzročitelji omenjenih 5000 civilnih žrtev, pobili kar 1900 talcev; med njimi so bili tako partizani kot civilisti. Za partizanske akcije so se redno maščevali z represalijami nad prebivalci, jih pošiljali v taborišča in požigali cele vasi. Po drugi strani pa so Narodna zaščita, partizani in Varnostno-obveščevalna služba (VOS) do konca julija med civilisti povzročili okoli 800 žrtev. Likvidacije, ki so se začele že leta 1941, so, kot je znano, potekale brez sodnih postopkov. Atentatorji, med katerimi je bil vsaj eden kasneje razglašen za narodnega heroja, so pod taktirko partije umorili nekaj pomembnih osebnosti katoliške strani, med njimi dr. Marka Natlačena (ustrelil ga je v duhovnika preoblečeni vosovec), univerzitetnega profesorja dr. Lamberta Ehrlicha in študenta Jaroslava Kiklja.

"Povsem jasno je, da je bilo revolucionarno nasilje odločilnega pomena za vzpostavitev oborožene protirevolucije, res pa je tudi, da so bile žrtve likvidacij vsaj v nekaterih primerih okupatorjevi ovaduhi," pravi naša sogovornica.

Krvavi davek zadnjega leta vojne

V letu 1943 vojna terja že 16.700 je žrtev. Največ izgub so imele partizanske enote - 7700 mrtvih; med civilisti je bilo v tem letu 4500 žrtev. Na protipartizanski strani so imeli vsaj 1000 mrtvih, predvsem četnikov in vaških stražarjev. "V letu 1943 so četniki, vaške straže in domobranci povzročili več kot 700 smrti, skupaj z okupatorjem pa še okoli 300, toda partizani so samo septembra, oktobra in novembra povzročili 780 smrti," žalostno statistiko osvetljuje dr. Deželak-Baričeva.

Četrto leto vojne je zahtevalo že 27.000 žrtev. Partizanske enote so imele skoraj 11.000 mrtvih, med aktivisti OF in sodelavci jih je umrlo še 1400, oborožena protirevolucija je imela več kot 1000 mrtvih. Civilnih žrtev je bilo okoli 5500. V nemški vojski pade več kot 4500 mobilizirancev, skoraj vsi na ruski fronti. V tem letu pride tudi do preobrata: protipartizanska stran prvič povzroči več žrtev kot partizanska. Slednja zakrivi 2700 smrti, protipartizanska pa v samostojnih akcijah 2500, v sodelovanju z okupatorjem pa še 960.

V letu 1945 je vojna trajala le še štiri mesece in pol, toda krvavi davek je v tem letu najvišji: vseh žrtev je bilo skupaj s 14.800 pobitimi po vojni (sem so všteti tudi umrli v zaporih in povojnih taboriščih) kar 34.100. Ljudje so umirali v zadnjih hudih bojih za osvoboditev, v koncentracijskih taboriščih in pod roko zmagovalcev. Struktura žrtev je naslednja: 7200 partizanov, okoli 1000 aktivistov, 6200 civilistov in skoraj 13.000 pripadnikov oborožene protirevolucije, v glavnem domobrancev. V tem letu je na podlagi sodb vojaških sodišč umrlo 83 oseb. Tudi leta 1946 je smrt še kosila: vseh žrtev je bilo 646. Razlogi za te smrti so različni. Ljudje so še umirali za posledicami življenja v taboriščih in zaporih, zaradi obsodb na smrt (usmrčenih je bilo 39 ljudi) ali zaradi pripadnosti nemški narodnosti. Med 149 ubitimi brez sodnega postopka je bila večina nemške narodnosti.

Laskave ocene iz tujine

Podatki, pridobljeni s to raziskavo, so kar za tretjino večji od ocen, ki so veljale pred raziskavo. Njeni avtorji in izvajalci so nanjo ponosni: v tujini je bila zaradi pristopa deležna številnih laskavih ocen, denimo na lanski mednarodni konferenci v Budimpešti, ki jo je soorganizirala European Network Remembrance and Solidarity. Dr. Deželak-Baričeva se vseeno boji za usodo te dragocene zbirke podatkov. "Najti je treba rešitev, ki bo zagotavljala, da bo ta podatkovna baza tudi v bodoče živ organizem - da se bo dopolnjevala in da bo zagotovljen trajen dostop do nje - saj Inštitut tega bremena sam ne zmore. Če bodo tri raziskovalke, ki sedaj delajo na zbirki, izgubile delovna mesta, ne bo usposobljenega zgodovinarja, ki bi znal opravljati zanesljive statistične analize. Zbirka bo tako postala sama sebi namen, kar zagotovo ni bil cilj petnajstletnih prizadevanj raziskovalcev in raziskovalk," opozarja dr. Deželak-Baričeva.