Žal je posledično tudi kontakt s Palestinci skoraj vedno kontakt z žrtvami ali heroji. Njihove zgodbe so zgodbe o zmagah in porazih. Le pomembni politični premiki lahko to realnost spremenijo.
Politična situacija v Palestini in Izraelu je izredno kompleksna, prežeta z različnimi, nasprotujočimi si zgodovinskimi, družbeno-kulturnimi in političnimi narativi. Ravno ta kompleksnost je pogosto izgovor ali ugovor nadaljnjemu aktivizmu in angažiranju mednarodne civilne družbe. Ne razumeš, zato nimaš pravice kritično razmišljati in delovati. Nekaj, kar nam je vsem znano tudi v trenutnem vzdušju finančne krize. Eden izmed aktivistov izraelske organizacije Tarabut, s katerim sem se srečala na telavivski univerzi, pravi, da nikoli ne moreš vsega razumeti in zaobjeti, še preden se aktiviraš. Proces je in mora biti vzporeden.
A ne glede na to si posameznik kot zunanji opazovalec ne more pomagati, da se ne bi vprašal, kakšna je lahko njegova vloga v tej kompleksni in dolgotrajni zgodbi. Z izraelsko-palestinskim vprašanjem se akademiki, politiki, aktivisti, pisatelji in pesniki, nevladne organizacije in drugi ukvarjajo že vsaj 64 let, od ustanovitve izraelske države leta 1948. Ali sploh imamo, kot del mednarodne civilne družbe, kakšno vlogo?
Odpreti je treba prostor za palestinsko Zgodbo
Madji, Palestinec v srednjih letih, že vrsto let vodi skupine aktivistov, akademikov, študentov, novinarjev ali posameznikov po zasedenem Zahodnem bregu. Na vizitki mu piše: kulturni koordinator in trener za državljansko vzgojo. Ob seznanjanju tujih obiskovalcev z različnimi konkretnimi realnostmi, spoznavanju ljudi, ki se vsakodnevno soočajo z zasedbo in fizičnim ter psihičnim nasiljem, pripoveduje in prepleta palestinsko kolektivno Zgodbo s svojo. Ko ga vprašam, kako vidi vse te ljudi, ki hodimo v Palestino z namenom, da bi razumeli, pravi: "Utrujen sem, ampak to je moja oblika upora."
Na zasedenem Zahodnem bregu (skupaj z vzhodnim Jeruzalemom) je v zadnjih dvajsetih letih prišlo do pomembnega premika v razvoju tako imenovanega alternativnega turizma. Leta 1995 je bila neprofitna organizacija Alternative Tourism Group (ki deluje še danes in ima svoj sedež v vasi Beit Sahour v okolici Betlehema) ena prvih, ki je prepoznala potencial mednarodnih obiskovalcev, ki so na Zahodni breg prihajali z namenom, da se seznanijo z lokalnimi realnostmi. Do danes je vzklilo že kar nekaj organizacij ali posameznikov, ki se ukvarjajo s takšnim alternativnim turizmom.
Organizacije, kot je na primer Green Olive Tours, poskušajo privabiti tudi tiste, ki so se v Jeruzalem podali predvsem zaradi zgodovinskih in religioznih vzgibov. Z obiskom ilegalnih izraelskih naselbin, ki jih Izrael gradi v vzhodnem Jeruzalemu in na Zahodnem bregu, ter srečevanjem z družinami, ki jih ločuje osemmetrski betonski zid, Palestinci odpirajo prostor za pripovedovanje kolektivne Zgodbe. Narativa, ki vsakdanje življenje posameznika umešča v družbeno-zgodovinski, politični in kulturni kontekst. Abu, eden izmed vodičev po okupiranem vzhodnem Jeruzalemu, optimistično pravi, da je zanimanja vedno več: "Včasih so mladi hodili v Izrael opravljat prostovoljno delo v kibuce, danes hodijo v Palestino z namenom, da izvedo več o razmerah, v kakršnih živi palestinsko ljudstvo."
Kar nekaj nevladnih organizacij na Zahodnem bregu organizira seminarje, v sklopu katerih mednarodne udeležence vodijo po Zahodnem bregu in Izraelu ter jim poskušajo prikazati zgodovinski, družbeni in politični kontekst. Direktor izraelsko-palestinske nevladne organizacije Alternativni informacijski center Nassar Ibrahim poudari, da na teh seminarjih "ne govorimo z nevtralne pozicije, ne govorimo o objektivni zgodbi, temveč stvari prikazujemo s palestinskega političnega, kulturnega in družbenega zornega kota."
Posebna pozornost je namenjena pomenu besed, s katerimi se orisujejo dogajanja na Bližnjem vzhodu. Besede tvorijo narativ, hkrati pa izražajo diskurzivno moč in na videz objektivni orisi nevarno skrivajo svojo ideološko podlago. Ameriški dijak judovskega rodu Jesse Lieberfeld, ki je letos za svoj šolski esej prejel prestižno literarno nagrado Martina Luthra Kinga, je na to opozoril takole: "Ugotovil sem, da nisem del konflikta. Izraz izraelsko-palestinski konflikt ni nič bolj natančen, kot če bi gibanje za državljanske pravice v šestdesetih letih v ZDA označili za 'kavkaško-afroameriški' konflikt. V obeh primerih gre za očiten evfemizem: daje vtis, da gre za spor med dvema enakovrednima stranema, ki delita enak del krivde. Vendar gre v obeh primerih za jasno razmejitev med zatiranimi in tistimi, ki zatirajo, in streslo me je ob grozi, da sem na strani tistih, ki zatirajo. Bil sem del zablode."
Na to nas opominja tudi vabilo na fotografsko razstavo Spremembe, ki so jo v evropski prestolnici kulture v programskem sklopu Kulturne ambasade odprli konec maja in jo je sofinanciralo izraelsko veleposlaništvo na Dunaju. V napovedniku razstave so zapisali, da je "v Izraelu v preteklih 64 letih nastalo veliko novih vasi, nekdanje vasi so se razvile v mesta, iz mestec pa so nastala velemesta. Nekoč redko naseljena področja so sedaj deli velemest. Nekdaj sušne in puste regije so danes obdelane in gosto naseljene. Glavna dejavnika, ki sta bila temelj omenjene preobrazbe dežele, sta bila modernizacija in ekonomski razvoj, ki se je začel z ustanovitvijo države Izrael leta 1948. Nekoč zaostali del Osmanskega cesarstva je postal eden najbolj urbaniziranih in razvitih predelov regije."
Mar je bila zemlja pred ustanovitvijo izraelske države prazna? Ni nihče živel v teh vaseh? Na račun koga se je odvijala tako imenovana modernizacija? Izraelska politična elita uspešno gradi podobo moderne in tehnično napredne izraelske države, na drugi strani katere se nahaja podoba nerazvitega in primitivnega Arabca. Analiza izraelskih šolskih učbenikov, ki jo je nedavno izdal vladni palestinski medijski center, razkriva podobo Arabca v enem izmed geografskih učbenikov (Palestinci pogosto niso niti z besedo omenjeni) kot tistega, ki živi s kamelami, ki ne želi živeti v večnadstropnih hišah in ki Izraelcem krade vodo. V narativu modernizacije izraelska država skriva svojo sionistično politiko okupacije in apartheida, ki jo izvaja tako na okupiranih palestinskih ozemljih kot znotraj lastne države. Na videz nedolžni in "objektivno zgodovinski" tekst skriva ideološko podlago, s tem pa tudi zanika palestinski narativ.
Protest kot proces in protest kot pripoved
Na Zahodnem bregu Palestinci svojo Zgodbo vsak petek pripovedujejo tudi z organizacijo protestov, ki se že več let tedensko odvijajo po različnih vaseh. Protesti v vasi Bil'in so eni najbolj znanih in domačinom se pogosto pridružijo tudi izraelski in mednarodni aktivisti z vsega sveta. Potek protesta je že od začetka jasen, pripoveduje prebivalec vasi, ki ni zamudil niti enega protesta v zadnjih sedmih letih, razen ko je bil zaprt v izraelskih zaporih.
Protestniki se s palestinskimi zastavami v rokah sprehodijo do zidu, kjer jih na drugi strani ob robu nezakonite izraelske naselbine čakajo izraelski vojaki. Takoj ob prihodu vojaki izstrelijo prve naboje solzivca. Protestniki so se prisiljeni umikati stran od zidu, čeprav mnogi nosijo plinske maske. Ta vrsta solzivca velja za enega najmočnejših na svetu. Velikokrat padajo tudi gumijasti naboji, ki so mnogim že prizadejali resne poškodbe. Na eni strani zidu stojijo izraelski vojaki z avtomatskimi puškami, solzivcem, vodnimi topovi, na drugi civilna družba s kamni in plinskimi maskami. Vsak petek zadnjih sedem let.
Protestniki se zavedajo, da samo dejanje protesta ne bo spremenilo politike okupacije, pod katero Palestinci živijo. A gre za posebno obliko komunikacije, za obliko upora. S protestom Palestinci opozarjajo: "Tu smo in ne gremo nikamor. To je naša zemlja, naš dom." Protest je torej proces, ki odpira prostor za povezovanje ljudi v skupnem uporu. Bayard Rustin, afroameriški aktivist gibanja za državljanske pravice iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, je zapisal: "Ko se posameznik dvigne v protest proti družbi, ki mu noče priznati dostojanstva človeškega bitja, mu ravno to dejanje upora podeli dostojanstvo."
Mednarodna civilna družba naj ne čaka na politično elito
Ben White, angleški novinar in borec za človekove pravice, je leta 2009 v članku za spletni časopis Elektronska intifada zapisal, da ima "alternativni turizem" v Palestini izredno močan - gospodarski in družbenopolitični - potencial. "Ljudje z vsega sveta lahko na terenskih seminarjih ali alternativnih turističnih poteh na lastne oči vidijo, kaj se dogaja," pripoveduje mladi študent, s katerim sva se v Ramali naključno zapletla v pogovor. "Tako lahko izzovemo ali pa vsaj izzivamo sionistični narativ, ki ga uspešno širi izraelska politična elita, edini narativ, ki je slišan v mednarodnem prostoru."
Sionistični narativ želi v mednarodnem prostoru izzvati tudi kampanja BDS (bojkot-dezinvesticije-sankcije), ki jo je leta 2005 sprožilo 171 palestinskih nevladnih organizacij, sindikatov in drugih predstavnikov palestinske civilne družbe. Leto dni po svetovalnem mnenju haaškega meddržavnega sodišča, ki je gradnjo izraelskega zidu na zasedenih palestinskih ozemljih označilo za nezakonito, je palestinska civilna družba po zgledu mednarodnega gibanja proti apartheidu v Južni Afriki pozvala k bojkotu, dezinvesticijam in sankcijam proti izraelski državi, dokler ne bo začela spoštovati mednarodnega prava ter univerzalnih načel človekovih pravic.
V pozivu so posebej izpostavili spoštovanje treh predpisov mednarodnega prava: konec okupacije in kolonizacije vseh arabskih ozemelj in porušenje zidu; pripoznanje temeljnih pravic arabsko-palestinskih državljanov Izraela do popolne enakopravnosti; ter spoštovanje, zaščita in podpora pravici palestinskih beguncev, da se vrnejo na svoje domove in posesti, kot je bilo dogovorjeno v resoluciji Združenih narodov.
Ismat, koordinator BDS-gibanja v Palestini, pravi: "Zaradi konkretnih akcij bojkota, umikanja investicij in uvajanja sankcij postaja izraelska okupacija palestinskih ozemelj vedno dražja. Po drugi strani kampanja BDS v svetu omogoča pripovedovanje palestinskega zgodovinskega, družbenega in političnega narativa." Reševanje izraelsko-palestinskega vprašanja bo seveda moralo potekati na politični ravni, doda BDS aktivist, a BDS je ena izmed strategij, ki lahko nastavi smer te politične rešitve. In mednarodna civilna družba ima tu neizmerno pomembno vlogo.
V sedmih letih se je kampanja BDS razširila po vsem svetu, od Južne Afrike do ZDA in Evrope, letos se je pojavila tudi v Sloveniji. Kampanjo podpirajo številni svetovni intelektualci (Naomi Klein, Desmond Tutu, Judith Butler...) in umetniki (Elvis Costello, Carlos Santana, Roger Waters, Gorillaz…), še posebej pa je na reprezentativni ravni pomembna podpora predstavnikov izraelske civilne družbe, kot je svetovno znani izraelski zgodovinar Ilan Pappe.
Čeprav kritiki nemalokrat očitajo, da kampanja demonizira izraelsko državo in zaostruje že obstoječe napetosti, si lahko v spomin prikličemo besede Martina Luthra Kinga: "Tisti, ki smo del nenasilnih direktnih akcij, nismo ustvarjalci napetosti, temveč zgolj spravljamo na površino že obstoječe, a skrite napetosti."
Če sprejmemo, da je pripovedovanje neslišanih narativov del upora, potem ima mednarodna civilna družba vlogo in nalogo, da preko simbolnih in konkretnih direktnih akcij prispeva k odpiranju alternativnih prostorov za te pripovedi. Pa naj se nam to danes, ob nenehnem preizpraševanju lastne pozicije in (ne)moči, zdi še tako minorno in nesmiselno. Transnacionalna solidarnost lahko prispeva k oblikovanju nove družbene resničnosti, pomembno pa je, da se osredotočimo na ljudi in na konkretne oblike upora, ki že obstajajo. Gre za transnacionalno solidarnost, ki temelji na sodelovanju z drugim, in ne delovanju za drugega.