Daleč je sicer obdobje, ko so v prestolnici prve kitajske restavracije dojemali kot vrhunec eksotike, kljub temu pa je z izjemo balkanskih restavracij in naraščajočim številom kioskov s hitro prehrano, ki bolj ali manj uspešno posnemajo turški kebab, danes dobrih tujih restavracij s tradicionalno kuhinjo razmeroma malo. Po oceni Napotnika so se tuje restavracije v Ljubljani začele pojavljati šele v zadnjih dvajsetih letih, med drugim tudi zato, ker so Slovenci čedalje bolj pogosto potovali na tuje.
"Slovenci smo konservativni jedci"
Najbolj številčne tuje restavracije v prestolnici so gotovo kitajske restavracije, ki jih je danes že okoli trideset. Eno izmed njih, Kitajski dvor, vodi Xiaozhen Ye, ki je v Slovenijo prišla že leta 1995. Sprva je delala v eni tedanjih kitajskih restavracij, nato pa se je po nekaj letih osamosvojila in zdaj že tri leta vodi svojo. "V devetdesetih letih smo imeli veliko težav s pridobivanjem različnih sestavin, danes pa je večina kitajske zelenjave in začimb dostopna v Avstriji in Italiji," se razvoja kitajskih restavracij spominja Ye. Dostopnost sestavin je v prvi vrsti omogočila širitev ponudbe. "Zdaj se večkrat zgodi, da k nam pridejo stranke, ki so nekje slišale za določeno kitajsko jed, in se obrnejo na nas, da jim jo pripravimo." Toda dostopnost sestavin še zdaleč ni edini dejavnik, ki vpliva na ponudbo, temveč se morajo prilagajati tudi željam strank. "Ob novem letu povabim prijatelje in stalne stranke na zabavo, kjer pripravimo jedi tako, kot so pripravljene na Kitajskem, a so odzivi vedno znova negativni. Slovencem nekatere jedi preprosto niso všeč. Jih pa na tradicionalen način pripravimo našim kitajskim strankam, če nas prosijo."
Podobno tudi Napotnik ocenjuje, da imajo globalne kitajske restavracije, razen redkih izjem, malo skupnega s tistim, kar jedo na Kitajskem, vendar to nikakor ne pomeni, da zaradi tega niso dobre. "Nekatere so super." Hkrati Napotnik ocenjuje, da "smo Slovenci, večinoma zelo konservativni jedci, naklonjeni preizkušenim različicam. Eksperimentiranje je bolj domena občasnega avanturizma kot pa redna praksa."
Vedno več mehiških restavracij
V Ljubljani je, vsaj po številčnosti prehranjevalnic, zaznati vzpon mehiške kuhinje. Z vse bolj agresivno distribucijo mehiške hrane in pijače tovrstne jedi v svoje jedilnike vključuje čedalje več restavracij. Izključno mehiško hrano strežejo v petih restavracijah, toda če k temu prištejemo še restavracije, kjer so mehiške jedi del stalne ponudbe, se ta številka vsaj potroji. Mitja Vidovič, lastnik mehiškega Joe Penasa in azijske restavracije Dabuda, je pred trinajstimi leti s prijateljem iskal tržno nišo v slovenski kulinarični ponudbi in odprl restavracijo Joe Penas. Pravi, da se je nekoč eksotična, danes pa že skoraj popolnoma ustaljena mehiška kuhinja v Ljubljani dobro prijela. Bolj kot mehiško so morali slovenskemu okusu prilagoditi tajsko kuhinjo, saj je tradicionalno zelo pekoča, nekaj bolj specifičnih tajskih jedi pa zato niti niso uvrstili na jedilnik. V Dabudi so kuharje vihtenja kuhalnice učili Tajci, medtem ko je bil glavni kuhar na enotedenskem tečaju v Londonu. Vidovič ugotavlja, da so se Ljubljančani na nekatere specifične okuse dobro navadili in jih že sprejeli za svoje.
Ponudbo Daljnega vzhoda ob trideseterici kitajskih restavracij v Ljubljani dopolnjujejo še tri tajske restavracije, dve mongolski in dve japonski. Obenem tudi vse več restavracij na svoje jedilnike poleg nacho čipsa dodaja še japonski suši.
Okusi so nekoliko prilagojeni
Zgolj enega predstavnika ima v Ljubljani Bližnji vzhod z gostilno Falafel na Trubarjevi. "Kot pravi Palestinec trdim, da je falafel tipična palestinska jed, je pa razširjen tudi v Libanonu, Siriji in Jordaniji," pove Abder Shaar, ki se je iz Palestine v Ljubljano preselil že kot študent pred tridesetimi leti, pred sedmimi pa odprl gostilnico. Pri Falaflu skušajo ohraniti čim bolj pristen okus tradicionalnih jedi, uporabljajo le nekoliko manj soli in popra, ker imajo Slovenci po mnenju Shaara raje manj začinjeno hrano. Kot zanimivost navede, da uporabljajo poseben kruh, ki jim ga po njihovem naročilu pripravijo na Dunaju.
Tako kot Falafel je družinsko podjetje tudi gruzijska gostilna Zlato Runo. Gostilno sta pred štirimi leti odprla zakonca Nozadze, ki sta skupaj z družino prišla iz Gruzije in v tamkajšnji kulinariki zavohala tržno nišo. "Gruzija ima zanimivo hrano, zato smo se jo odločili ponuditi tudi v Sloveniji," pojasni Tamazi Nozadze, ki ocenjuje, da je Ljubljana gruzijsko hrano dobro sprejela.
Podobno zgodbo ima tudi edina turška restavracija Yildiz han. Melita Drev Bakirkaya je pred natanko desetimi leti z možem, po rodu Turkom, odprla restavracijo, s čimer sta hotela v slovenski prostor vnesti nekaj turške kulinarike in gostoljubja. Po besedah Drev-Bakirkayeve jima dobro uspeva, gostje so zadovoljni, le recesija v zadnjem času trka tudi na njihova vrata. Gostje lahko izpod rok turških kuharskih mojstrov poskusijo raznolikost turške prehrane. "Ker so za vsako pokrajino značilne drugačne jedi, ponudimo iz vsake regije kakšno," pove Drev-Bakirkayeva, a hkrati poudari: "Kuhinjo smo morali nekoliko prilagoditi slovenskemu okusu, saj so turške jedi nekoliko bolj mastne, kot smo vajeni tukaj."
Prave italijanske restavracije ni
Sicer sta v prestolnici še dve egipčanski restavraciji ter po ena afriška, španska, argentinska in indijska. V letošnjem letu je svoja vrata zaprla ena afriška, kmalu pa naj bi prestolnico obogatila še vsaj ena indijska restavracija, ki jo urejajo na Trubarjevi ulici. Grčijo medtem že več kot deset let z najbolj znanim prigrizkom zastopa Gyros v starem mestnem jedru. Veliko je tudi restavracij z italijanskimi jedmi, vendar je Napotnik do njih precej kritičen, saj meni, da "prave" italijanske restavracije v prestolnici pravzaprav sploh ni. "Gostinci menijo, da bodo že z imenom tratoria ali oštarija postali kar italijanska restavracija. A strežba cenovno zasoljenih razkuhanih špagetov s konfekcijskimi omakami to pač ne more biti."
