V petek, 18. maja, sta Katja Svenšek in Peter Pahor objavila prispevek pod tem naslovom in terja nekaj pojasnil. Kdo naj bi v državno blagajno prispeval 160 milijonov evrov protikriznega nepremičninskega davka, ki bo prizadel lastnike nepremičnin nad milijon evrov, je povsem jasno. 191. člen zakona za uravnoteženje javnih financ določa kot predmet obdavčitve izključno stanovanjske stavbe, vključno s stanovanji, neprimernimi za bivanje, izpušča le bivalne enote za posebne namene po šifrantu registra nepremičnin. Med nestanovanjskimi stavbami pa se obdavčujejo le hlevi, čebelnjaki, prostori za spravilo, drugi kmetijski deli stavb in deli stavb za poslovno in industrijsko rabo ter za javni namen, ki so neprimerni za uporabo.

Poslanci so očitno spoznali, da so izvor avtohtone nepremičninske finančne krize v Sloveniji stanovanjsko in njemu "sorodno" področje, za bivanje in uporabo zanemarjen stavbni fond in stavbna zemljišča, ki niso v funkciji. Generalni problem seveda ni obdavčitev v naravi poplačanih podizvajalcev nad milijon evrov, tudi ne skrb za neokrnjeno stečajno maso za poplačilo upnikov, temveč je to zagotovitev proračunskih sredstev za oskrbo in prezaposlitve nezaposlenih, žrtev te nepremičninske krize.

Završalo je tudi med stanovanjskimi skladi občin, ki pa nimajo več legitimnosti neprofitnega sektorja. Javni kapital (neučinkovito) uporabljajo za gradnjo za trg, zadolžujejo se v komercialnih bankah s ceno kapitala tudi do 50 odstotkov, delijo privilegije nepotrebnim, v ljubljanskem primeru pa so grobar, recimo, Vegrada in bank z nakupom v za sklad dragem kreditnem in za prodajalca profitnem aranžmaju kvadraturno in funkcionalno nestandardnih stanovanj (ki se jih ne da prestrukturirati), v končnici pa z enormnim ostankom neprodajljivih stanovanj. Soudeleženci v zablodi od Ovna, Podobnika do Jankovića, da lahko majhen neprofitni sklad intervenira za znižanje cen na velikem trgu profitnih stanovanj, nazadnje pa kot soudeleženci Mencinger-Križanič-Žarničevega poskusa ukinjanja stanovanjskih skladov (za "reševanje" gradbeništva).

Zato ta davek razumem kot prisilo za prevetritev notranjih rezerv skladov in cirkulacijo sredstev. V Ljubljani ne more biti problem v treh letih pridobiti novih 50 neprofitnih stanovanj iz kupnin od prodaje (ali lizinga) 50 zasedenih stanovanj po stroškovni ceni sedanjim "neprofitnim" najemnikom, tačas ko za tako najemnino niso več upravičeni. Nedopusten je tudi najem komercialnih kreditov, tačas ko so v državni zakladnici deponirani presežki stanovanjskih sredstev potencial za kredite "euribor+1". Euribor za ohranjanje vrednosti kapitala, 1 odstotek pa za stroške sklada, "čiste(!)" republiške finančne institucije.

Pobuda direktorice Jožke Hegler za obvezno razlago zakona je tipična. Govori o "neoderuški najemnini", ki je korektiv v tržnem sektorju, in ne o "neprofitni najemnini" za najšibkejše, ki je cilj v javnem sektorju. Ravno tako tu ni mesta običajnemu javno-zasebnemu partnerstvu, "zasebni partner" je lahko le bodoči samolastnik z lastno finančno participacijo v zadružni ali drugi skupni obliki z diverzificirano stopnjo neprofitne stimulacije.

Seveda bodo glavna davčna osnova metodološko pravilno registrirana in ovrednotena zemljišča, ki so danes bodisi neplodna (vključno z gradbenimi jamami brez gradbenih dovoljenj) bodisi kmetijska, dolgoročno namenjena stavbnim (v Ljubljani več kot 600 hektarjev nezazidanih stavbnih zemljišč). Zajetni davčni zavezanci bodo tudi fizične in pravne osebe, ki so lastniki kompleksov stavbnih zemljišč v funkciji objektov drugih (etažnih) lastnikov (med temi špekulanti je MOL največja), MOL pa ima tudi ogromno vrednih javnih površin (ceste, parki, športne površine…), ki jim župan še ni dodelil statusa javnega dobra. Upam, da mu bo vsaj ta davek spodbuda, če mu že uradna dolžnost vestnega gospodarjenja z zemljišči ni.

Miha Jazbinšek Ljubljana