Ciudad Valdeluzu pravijo tudi mesto duhov. Naselje novozgrajenih sosesk sredi kastiljske planote, 15 minut vožnje iz Guadalajare, je spomenik španskemu nepremičninskemu balonu, ki je po izbruhu svetovne finančne krize leta 2008 dokončno počil. V mestu, kamor je več nepremičninskih podjetij želelo naseliti 30.000 ljudi, jih je še pred letom dni živelo le 600. Danes, šest let po uradnem odprtju mesta, ima Ciudad Valdeluz po najbolj optimističnih ocenah 2500 prebivalcev. Večina zgradb v mestu, ki ga z Madridom povezuje tudi hitra železnica, je praznih. Iz edinega lokala - Cafe Mediteraneo, čeprav je mesto skoraj bliže Atlantiku kot Sredozemskemu morju - odmevajo U2 in njihova Where The Streets Have No Name. Ulice Ciudad Valdeluza imajo imena, a to je tudi vse, v čemer je ambiciozni projekt nepremičninskih vlagateljev, ki je pretežno že v lasti bank, za zdaj podoben pravemu mestu.

Letališča brez letal, ceste brez avtomobilov

"S to oceno se nikakor ne strinjam. Danes je petek in ura je ena popoldne. Če boste prišli čez vikend, boste spremenili svoje mnenje," za točilnim pultom lokala, kjer mu družbo dela lokalni duhovnik, pove Joaquin Ormazabal Fernandez, župan občine Yebes, katere del je tudi Ciudad Valdeluz. "Res je, bili smo mesto duhov, ampak to se zdaj spreminja. Banke so nepremičninarjem zasegle stanovanja. Zdaj jih po močno znižani ceni prodajajo mladim družinam, ki imajo službe na območju med Guadalajaro in Madridom. Maja bomo praznovali obletnico, v mestu že imamo frizerja, veterinarja, zobozdravnika in manjšo knjigarno," pojasni. Skozi okno opazim dve mladi mamici z vozičkoma, v prazno ulico pred lokalom počasi zavije avtošola, ki se ji v Ciudad Valdeluzu ni treba bati trobljenja nestrpnih voznikov. Na vprašanje, zakaj je v mestu - povsem netipično za Španijo - zgolj en gostinski lokal, župan prizna, da sta bila pred časom dva, "a je eden svoja vrata kasneje zaprl".

Ormazabal Fernandez je po naravi optimist: "V nekaj letih bo tu živelo deset tisoč ljudi, boste videli." A čeprav ob robu mesta raste tudi večnamenska športna dvorana, je zlom gradbeništva, ki je pred krizo ustvarilo več kot 20 odstotkov bruto družbenega proizvoda Španije, dokončno pokopal tudi sanje o novem večjem mestu v bližini Guadalajare. "Po prvotnih načrtih bi moral biti Ciudad Valdeluz mesto, sestavljeno iz štirih kvadrantov sosesk, a treh sploh niso začeli graditi," razloži vodja Cafeja Mediteraneo Denis Krijt. Reke stotin milijard evrov domačega in tujega kapitala, ki so Španijo skupaj z denarjem iz skladov EU preplavile sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, so že pred leti presahnile. Večinoma propadli nepremičninarji in gradbinci - za zdaj je ena od častnih izjem imperij Fiorentina Pereza, predsednika Real Madrida (ACS), ki je v prvem trimesečju pridelal kar 207 milijonov evrov dobička - so za sabo pustili "pokopališča slonov".

Južno od Madrida dobesedno sredi ničesar sameva še eno mesto duhov, novo, devet milijard evrov vredno stanovanjsko naselje Sesena, zgrajeno brez ustrezne komunalne infrastrukture. V bližini Murcie so lani uradno odprli letališče Castellón, na katerem leto kasneje še vedno ni letal. Njegova gradnja je stala 150 milijonov evrov. Nedaleč stran samevajo hotelski kompleksi z igrišči za golf in nova, 700 milijonov evrov vredna zasebna avtocesta, ki so jo zgradili zgolj zato, da bi z drugimi mesti povezovala naselje počitniških hiš. To nato nikoli ni bilo zgrajeno. V okolici Almerie na jugu Španije od leta 2006 stoji skoraj dokončan hotel s 747 posteljami, ki je bil zgrajen na črno na zaščitenem območju ob obali, lokalne oblasti pa zdaj nimajo denarja za njegovo rušenje. Hitri vlaki kljub zasoljenim cenam vozovnic še zdaleč ne pokrivajo stroškov.

Če je Grčijo v težave spravilo poldrugo desetletje čezmernega trošenja, s katerim so politične elite v državi ohranjale socialni mir, Italijo težko obvladljive javne finance, Portugalsko pa desetletje padanja konkurenčnosti, so za tegobe Španije, četrtega največjega gospodarstva območja evra, najodgovornejši baloni. Te so ob pomoči nizkih obrestnih mer, ki jih je Evropska centralna banka (ECB) krojila po meri Nemčije, napihovali gradbinci, politiki in bankirji.

"Do krize v Španiji ni prišlo zaradi fiskalne nediscipline in javnih financ. Ravno nasprotno, še pred krizo smo imeli proračunski presežek. Daleč najpomembnejši vzrok je pok nepremičninskega balona, katerega posledica je ogromen dolg zasebnikov in bank. Pred sedmimi leti smo v Španiji na letni ravni zgradili kar dve tretjini vseh novih hiš v EU," v pisarni kampusa Univerze Carlos III. v južnem Madridu razloži profesor ekonomije Salvador Ortigueira.

Španija je bila dolgo časa zgled za države "nove Evrope". Po vstopu v EU leta 1986 je beležila skoraj dve desetletji neprekinjene gospodarske rasti, idilo "španskega modela" pa so občasno kalila le opozorila o naraščajočem zunanjetrgovinskem primanjkljaju. Danes država tone v spiralo dolžniške, bančne, gospodarske in socialne krize, iz katere brez preložitve strogih rokov za uresničitev napovedanih varčevalnih ukrepov nima izhoda. Kaj je torej šlo narobe? "V nekem obdobju smo mislili, da smo bogatejši od Nemcev," odgovori Ortigueira.

"Za nazaj je lahko biti pameten," ga kasneje dopolni Ignacio Condo-Ruiz, namestnik direktorja ekonomskega think-tanka Fedea. "Jasno je, da bi morali zrak iz balona spustiti veliko prej. Na leto smo zgradili osemsto tisoč hiš. Vsi so bili srečni: banke, ljudje, investitorji, država in tuji financerji. Prihodke, ki smo jih takrat ustvarjali, bi morali nalagati v sklad in jih prihraniti za slabe čase. Banke bi morali siliti v večje rezervacije in poskrbeti, da mladi ne bi zapuščali šole v želji po lahkem zaslužku v gradbeništvu."

Ključ do razumevanja zgodbe o španskem ekonomskem razcvetu in kasnejšem zlomu, ki je državi prinesel šest milijonov brezposelnih in vedno dražje zadolževanje na finančnih trgih, so manjše banke in hranilnice, cajas ali caixas. Te so bile v lasti regij ali mest, na veliko pa so financirale gradbene projekte, daleč najpogosteje na turističnih območjih na jugu in vzhodu Pirenejskega polotoka. Sprva lokalne banke so kmalu prestopile meje regij in izposojeni denar začele z lopato metati v tvegane projekte tisoče kilometrov daleč od svojega sedeža, pri katerih druge banke niso želele sodelovati.

Danes so prav toksične naložbe v bilancah cajas, ki se zdaj pod patronatom države združujejo v večje banke in privatizirajo, največji razlog za krč v španskem bančnem sistemu. Eno od večjih, Bankio, je pred dnevi z odkupom obveznic rešila španska država. O tem, kakšne razsežnosti bi imelo finančno sesutje Španije za območje evra, pove veliko tudi podatek, da ima samo Bankia, sicer četrta največja španska banka, za okoli 32 milijard evrov slabih naložb, kar je enako vsoti proračunskih prihodkov Slovenije v skoraj štirih letih.

Obstaja le ena beseda za to: mafija

"Ja, cajas so specifična zgodba. Njihov prvotni namen je bil dober, spodbujale naj bi lokalno gospodarstvo in imele pomembno vlogo v skupnosti," mi v Ciudad Valdeluzu razloži Ormazabal Fernandez. Pred leti je bil tudi sam zaposlen v eni od teh bank. "Potem so se vzvodov upravljanja polastili politiki in vse je šlo k vragu," odkima z glavo in palec usmeri navzdol. Da je Španijo uničila korupcija, je prepričan tudi Pedro Rodriguez, 33-letni programski inženir iz Murcie, ki je državo zapustil pred tremi meseci, ker je našel bolje plačano delo v multinacionalki v Nemčiji. "Kadar imate na voljo veliko denarja, nad katerim ni nobenega nadzora, je logična posledica korupcija, ki se je razširila na vse ravni odločanja. Veliko primerov je, ko so mestni veljaki skušali zaslužiti na račun nepremičninskega balona. Prijatelji ali sorodniki župana so kupili zemljišče in ga potem, ko mu je lokalna skupnost spremenila namembnost, prodali gradbincem. Ti so pogosto tudi neposredno plačali za to, da je zemljišče postalo zazidljivo. Denar, ki bi moral končati v blagajnah lokalnih oblasti, je izginjal."

Še več o tem, da korupcija dejansko ni bila postranska škoda gradbenega balona, ampak je morda celo največ pripomogla k njegovemu napihovanju, ve Juan, nekdanji lastnik manjšega gradbenega podjetja, ki danes dela kot receptor v enem od madridskih hotelov. "Moje podjetje je propadlo zaradi odstotkov, ki jih je moralo plačevati posrednikom. Če si želel sodelovati pri večjem projektu, si moral iti do posrednika. Ta je določil odstotke, ki si jih moral plačati za dovoljenja, in podizvajalce, ki si jih moral najeti. Na koncu si moral k projektu prišteti že toliko odstotkov, da se ti ni več splačalo delati," zatrdi Juan.

Španija je v zadnjih sedmih letih na lestvici Transparency International padla za devet mest. Danes je na 31. mestu, v državi pa je odprtih več kot tisoč preiskav zaradi suma koruptivnih dejanj. Najodmevnejše segajo v sam vrh države, v vrhove političnih strank in celo do kraljeve družine. Od decembra je tako zaradi domnevnega prelivanja javnega denarja na zasebne račune v preiskavi zet španskega kralja Inaki Urdangarin, sicer nekdanji rokometaš Barcelone, na sodišču pa teče proces proti nekdanjemu predsedniku Balearov.

Juan danes za 66 tedenskih ur nočnega dela mesečno dobi 1200 evrov, kar je še vedno več od povprečne plače. Prostega dne si zaradi strahu pred izgubo dela, ki "bi ga za pol manj denarja opravljal kak priseljenec", ne upa vzeti. "Ste gledali Botra? Potem veste, da obstaja le ena primerna beseda za to: mafija."

Poznam mlade, ki v supermarketih kradejo hrano

Madrid, sobota zvečer. Zrak na Calle del Arenal, domnevno najstarejši ulici v Madridu, ki osrednji trg Puerta del Sol povezuje s kraljevo palačo, je napolnil vonj marihuane. Več sto najstnikov, študentov in sem ter tja tudi kakšen ostarel hipi vzklika pozive k njeni legalizaciji. Policisti, ki so nekaj dni prej navijače Reala ob proslavi naslova na trgu Cibeles tudi s pendreki nestrpno odganjali od zgradbe centralne banke, so v pripravljenosti. Marice so na Puerta del Sol tako ali tako že od lanskega 15. maja, ko je gibanje 15-M, znano tudi kot Indignados, organiziralo prvi množični protest proti političnim elitam. A bojazen, da bi se shod za legalizacijo marihuane sprevrgel v začetek krize, je za zdaj odveč.

"Dovolj imamo tega, da te lahko kajenje trave na ulici stane 300 evrov!" mi skupina šestnajstletnikov razloži, kaj jih je prignalo na ulice. Zakaj mladi ob pomanjkanju služb in naraščajočem občutku brezperspektivnosti protestirajo za legalizacijo marihuane? Eden od njih, Jorge Sevirgnano, ponudi odgovor, ki je hkrati logičen in ciničen: "Z odpravo prepovedi kajenja in prodajanja marihuane bi bilo konec tudi krize. Država bi lahko pobirala davke, prav tako bi bilo manj črne ekonomije."

Nekaj ur zatem mi Javier Rodriguez, dolgolasi informatik v srednjih dvajsetih, pred poslopjem nekdanje tobačne tovarne, v kateri danes domuje neodvisna kulturna skupnost La Tabacalera, s pločevinko heinekena, ki jo je pravkar za en evro kupil od priseljenca iz Afrike, v roki pojasni, da "v Španiji še nikoli ni bilo tako težko". "Ljudje nimajo denarja. Veliko družin je izgubilo svoje domove, ker niso zmogle odplačevati hipotek, zato so se začasno preselile k sorodnikom. Poznam kar nekaj mladih, ki v supermarketih kradejo hrano." Imajo mladi v Španiji sploh prihodnost? "Trenutno ne. Dobivajo priložnostna dela za kakšen teden. Moja brata sta se preselila v Nemčijo in Anglijo, prijatelj pa v Francijo. V letu ali najkasneje dveh jih bo šlo ven še več," odgovori Javier. "Vsega imamo dovolj," pove Sebastian, član ulične zasedbe Swingdigentes. "Krizo je zakrivil pohlep bankirjev, ki so ob podpori politike v Španiji ustvarili ves ta drek, ki ga moramo zdaj jesti. Le mi trpimo posledice."

Čeprav polne mize v tapas barih in gneča na ulicah s trgovinami morda ne dajejo tega vtisa, je kriza že začela spreminjati samo naravo španske družbe in njene navade. "Ljudje gredo še vedno ven, a namesto treh spijejo le eno pivo," ugotavlja Juan. Dvaindvajset odstotkov gospodinjstev, dobra dva odstotka več kot leta 2009, živi pod mejo revščine, tej pa je vse bliže še vsaj 11 milijonov ljudi. V Španiji je na ulicah že 30.000 brezdomcev. Zanimiv statistični podatek je povezan s krompirjem: Španci so ga februarja letos pojedli za približno sedem odstotkov več kot v istem mesecu lani, a zanj skupaj plačali skoraj 20 odstotkov manj. Prodaja avtomobilov na letni ravni je padla za več kot petino. Najdražji sedeži (od 50 evrov naprej) na tribunah stadiona Vicente Calderón, kjer domuje nogometni klub Atletico, so tudi na najpomembnejši tekmi sezone, ki odloča o uvrstitvi v ligo prvakov, precej prazni. Lastniki hiš na Costi del Sol te po znižanih cenah prodajajo Britancem.

Smo drugačni od Grkov. Oni so bolj - mediteranski.

Dodatna težava je, da gradbeni "boom" ni povzročil zgolj finančne, ampak tudi "kulturno" revolucijo. Na vrhuncu je španski gradbeni sektor zaposloval več kot 20 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva, v državo pa je privabil še več milijonov priseljencev iz Južne Amerike in Afrike. "Mladi diplomanti so bili lahko veseli, če so na mesec zaslužili tisoč evrov. Zidar pa je v tistih časih lahko dobil tudi do 3000 evrov. Medtem ko so plače med letoma 2000 in 2008 bolj ali manj ostajale enake, so v gradbeništvu strmo rasle skupaj s cenami nepremičnin. To je ustvarilo iluzijo lahkega zaslužka, zato so mladi zapuščali srednje šole in fakultete," pojasni Pedro Rodriguez. Posledica: brez dela je danes že več kot polovica mladih do 25 let. "Pomagati jim je treba takoj, drugače bomo izgubili celotno generacijo. A tega ni mogoče storiti z rezi na področju izobraževanja. Fiskalne cilje lahko dosežemo, če za sedem odstotkov porežemo plače, pokojnine in nadomestila za brezposelnost, a družbeni stroški bodo previsoki. Mlade je treba poslati nazaj v šole," opozarja Ignacio Conde-Ruiz. "Kot otrok se spomnim krize s konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, a še zdaleč ni bilo tako hudo kot danes," je pred zavodom za zaposlovanje v madridskem predmestju Getafe iskren 37-letni Fran, oče dveh otrok, ki neuspešno išče službo že leto dni, v tem času pa je izgubil tudi nadomestilo za brezposelnost.

Precej manj so si v Madridu enotni glede vprašanja, zakaj so se v Španiji za zdaj izognili večjim socialnim nemirom. Zakaj ne gredo na ulice tako kot Grki? "Ker smo drugačni. Njihov značaj je bolj - mediteranski," oceni Sebastian. "Ljudje so jezni na politike, a v resnici ne bodo storili nič, ker imajo občutek, da je to pač še ena od kriz. Poleg tega mnogi delajo na črno," zatrdi Pedro Rodriguez. "Zagotovo bo tudi to prišlo na vrsto v prihodnjih mesecih, če ne bo nič drugače," mi med množico protestnikov za legalizacijo marihuane napove fotografinja Vanessa.

Še najbolj logična je razlaga Ignacia Conde-Ruiza: "Kriza je za zdaj najbolj prizadela zaposlene na začasnih pogodbah, mlade, ki tako ali tako živijo pri starših, in priseljence. Če se bo nadaljevala in v drugem valu prizadela tudi očete družin, ki preživljajo mlade, bodo ljudje zagotovo šli na ulice." Jezo ljudi bi lahko še podžgal nov zakon, ki bo na novo opredelil zavarovanja s hipotekami. Če bo banka zasegla hišo, katere vrednost je po zlomu trga krepko padla, bi ji moral dolžnik po omenjenem zakonu doplačati tudi preostalo razliko do vrednosti posojila in nekdanje vrednosti hiše.

Španija je kot nekoč Jugoslavija

Če je položaj Španije na njeno srečo za zdaj (še) neprimerljiv z grškim tudi zaradi stabilnejše vlade, nekajkrat nižjega javnega dolga, manjšega javnega sektorja in velikosti, ki članicam območja evra tako rekoč onemogoča špekulacije pri reševanju, so potencialne "mine" v Španiji morda še nevarnejše od tistih v Grčiji. Ne le zaradi jeze nad priseljenci, pripravljenimi delati za drobiž in na črno, ki jo je mogoče zaznati v pogovorih z ljudmi. Kriza bi namreč lahko poglobila napetosti med Madridom in nekaterimi regijami. Teh je v Španiji sedemnajst, pri čemer so nekatere od njih (Valencia, Murcia), potem ko so jim presahnili prilivi od davkov na nepremičnine, komunalnih prispevkov in plačil za gradbena dovoljenja, dejansko že plačilno nesposobne. Skupaj so nabrale že za 140 milijard evrov dolgov, samo v zadnjih šestih letih 80 milijard.

A vsakršna razprava o njihovi finančni sanaciji z večjo vlogo centrale v Madridu je politično občutljiva. Kot meni Conde-Ruiz, "se bo na koncu treba odločiti, ali bodo regije še bolj neodvisne ali pa bomo imeli bolj centralizirano vlado. Zdaj smo nekje vmes. Regije lahko denar za šole, zdravstvo, kulturo in razvoj porabljajo same, nimajo pa odgovornosti pri pobiranju prihodkov. Rešitev, vsaj v primeru Katalonije, je v regijah, ki bodo še bolj fiskalno neodvisne, a toliko bolj odgovorne." Ormazabal Fernandez poudari, da so se "regionalne vlade izkazale kot slabi gospodarji". Je njihove pristojnosti kljub temu, da so poplačila nekaterih njihovih dolgov že padla na pleča Madrida, sploh mogoče omejiti brez napetosti? "Ne. To bodo videli kot napad na skupnost, na ponos in na nacionalnost. Vsa administracija, ki jo imamo, je prevelika za to državo," odločno odgovori.

"Vi, ki prihajate iz Slovenije, boste razumeli, če vam povem, da je Španija kot nekoč Jugoslavija." V hladnem vetru praznega Ciudad Valdeluza so njegove besede zvenele zlovešče.