Lani je bilo šest od desetih najhitreje rastočih gospodarstev afriških. Pred petdesetimi oziroma šestdesetimi leti so bili naši odnosi kolonialni. Zdaj so postali boljši, razvojni odnosi," je dejal za Dnevnik. A premisliti velja, kako poslej pomagati Afriki, je pozneje ocenjeval na nedavnem predavanju na FDV. Potrebno je spodbujati dobro vladanje in spremeniti evropsko-afriške trgovinske odnose, s čimer bi omogočili Afriki lažje zarezati v kolač prihodkov globalne industrijske proizvodnje.
Naloge za Afriko in Evropo
Do trenutnega afriškega razcveta prihaja predvsem zaradi visokih cen naravnih virov in njihovega vse obsežnejšega izkoriščanja. Že več kot 40 afriških držav je na svojem ozemlju odkrilo nahajališča zemeljskega plina in nafte. Ti naravni viri za Collierja ne predstavljajo prekletstva, temveč eno največjih priložnosti, ki jo je Afrika kadar koli imela.
V preteklosti je bila korupcija pri sklepanju poslov za koriščenje naravnih virov v Afriki pogosta. Nekateri uradniki so na pogajanjih za podkupnino izdajali interese svoje države, ocenjuje Collier. Na svojih tamkajšnjih poteh pa zdaj zaznava željo ljudi, da do plenjenja naravnih virov nikoli več ne bi več prihajalo. Zato morajo afriške države uveljaviti načela dobrega vladanja, pravi. Določiti morajo jasna pravila za sprejemanje gospodarskih odločitev in oblikovati ustrezne institucije. Vzpostaviti pa je potrebno tudi kritično maso državljanov, ki bodo razumeli, zakaj so takšna pravila in institucije potrebni. Prav pri slednjem bi po Collierjevih ocenah Evropa lahko Afriki pomagala s svojo razvojno pomočjo.
Svoj delež mora pri vprašanju zajezitve korupcije pri afriških poslih z naravnimi viri prispevati tudi Evropa, opozarja. Slediti bi morala ameriškemu zgledu. Za vsa podjetja, ki se ukvarjajo s črpanjem naravnih virov in poslujejo na evropskih borzah, naj se zahteva popolno razkritje njihovih plačil.
Afriške države bi pri sprejemanju gospodarskih odločitev morale več pozornosti posvetiti vzpostavljanju lastnih geoloških baz podatkov o nahajališčih naravnih virov. Tako bi si zagotovile boljše pogoje pri pogajanjih s tujimi podjetji, pravi Collier. Prav tako afriškim državam predlaga večjo obdavčitev prihodkov od izvoza naravnih virov. Kot negativni primer slabe obdavčitve je navedel Demokratično republiko Kongo, kjer se je za milijardo dolarjev izvoženega zlata v državno blagajno steklo zgolj 37.000 dolarjev davčnih prihodkov. Vzpostaviti je potrebno še učinkovit način kompenzacij za naravne škode (denimo ob izlitjih nafte, op. p.) in zagotoviti vlaganje prihodkov od prodaje naravnih virov v prihodnosti.
Afriškemu tekstilnemu sektorju naj Evropa dodeli brezcarinski režim
Razvoj Afrike ne bo temeljil le na naravnih virih, pomembna bo tudi industrializacija celine. Izziv bo, kako bi delovno intenzivno industrijsko proizvodnjo iz Kitajske, ki se ta čas seli v Bangladeš in Vietnam, preusmerili tudi v Afriko. Za prihod v Afriko bodo ta podjetja potrebovala spodbude za zagon poslovanja. "Evropa lahko na pomoč Afriki priskoči tako, da jim v primerjavi s proizvodi iz jugovzhodne Azije ponudi privilegiran dostop do svojih trgov," je menil Collier. Predvsem bi to veljalo storiti za afriški tekstilni sektor, ki bi mu lahko dodelili brezcarinski režim. Do določene mere ta že obstaja, a le za nekaj najrevnejših držav Afrike, je povedal. "Industrializacija Afrike se ne bo začela v najrevnejših državah celine, kot je Somalija, temveč v Keniji, Gani ali Slonokoščeni obali," je še podkrepil zavzemanje za lažji dostop afriških proizvodov na evropski trg.
