Da je trenutni izkupiček levice na oblasti vseeno malo boljši, pa sta poskrbeli Belgija in Slovaška. Slednja prepričljivo, saj je na marčevskih predčasnih volitvah po padcu Ivete Radičove in njene konservativne koalicije zaradi podpore evropskemu finančnemu stabilizacijskemu skladu levosredinska Smer Roberta Fica osvojila absolutno večino v parlamentu. Belgija pa se je rdeče obarvala v dolgi, 541 dni trajajoči povolilni kombinatoriki, na koncu katere je vodstvo vlade prevzel frankofonski socialist Elio di Rupo. No, Belgije za razliko od Slovaške k barvni spremembi vlade ni vodilo razreševanje evr(op)ske javnofinančne krize, ampak že stara nesoglasja med valonskim in flamskim delom ter med njima razdrobljenimi strankami, ki so se v parlament prebile po predčasnih volitvah junija 2010.
Iz modrega v rdeče in nazaj
Zaradi Portugalske in Španije, kjer je spopad z gospodarsko krizo predčasno odnesel levičarski vladi in ju nadomestil z zavidljivo podporo konservativcem, na splošno prevladuje vtis, da se bo politični zemljevid EU v bližnji prihodnosti barval po nekem prepoznavnem vzorcu. Tudi v Grčiji do nedavnega vladajoči socialisti nimajo možnosti za vrnitev na oblast po jutrišnjih predčasnih volitvah, kot resno opozorilo vsem v kriznih časih pa je tamkajšnji vzpon nacistične Zlate zore, ki naj bi se prebila v parlament. Strahu, da bi morali za potrebe Unijine "tigrove kože" pripraviti še črno barvo, seveda ni, je pa bilo močno zaskrbljujoče že opozorilo iz Francije, kjer se Marie le Pen resda ni uvrstila v drugi krog predsedniških volitev kot njen skrajno desničarski oče pred desetimi leti, je pa dosegla boljši volilni rezultat s skoraj 18-odstotno podporo. Da se bo ta v drugem krogu prelila k zmernejši desnici, so mokre sanje sedanjega predsednika Nicolasa Sarkozyja. Vse pa kaže, da se bo krizni volilni vzorec barvne menjave tam ponovil na predsedniških volitvah, saj naj bi se Francija pojutrišnjem že barvala rdeče. Seveda če bo predvidoma zelo tesni zmagi Françoisa Hollanda junija sledil še naskok levice na parlament, sicer bo končala v kohabitaciji in barvnem neskladju, v kakršnem je životaril konservativni Chirac v letih od 1997 do 2002 s socialistom Lionelom Jospinom kot premierjem. V takrat še petnajstčlanski uniji se je tudi na splošno slabo pisalo konservativcem, ki so bili na oblasti le v štirih državah - na Finskem, v Španiji in Belgiji ter na Irskem, ki je poleg Malte edina, ki v EU nikdar ni zamenjala (modre) barve, saj sta se na oblasti vseskozi izmenjevali desnosredinski Fianna Fail in Fine Gael.
Nikoli več pretežno rdeča?
Evropska unija se je opazno rdeče obarvala v kriznih devetdesetih letih, da bi močno modra pričakala glavno širitev z desetimi novimi članicami iz srednje oziroma vzhodne Evrope. Le Nemčija, Velika Britanija, Švedska in Grčija so nekdanje komunistične države ter Ciper in Malto leta 2004 pričakale z levimi vladami, se je pa Unija zato naenkrat okrepila kar s sedmimi novimi, za dobrega pol leta do volitev, na katerih se je potopila LDS, tudi Slovenijo. Razmerje 11 proti 14 v korist konservativcev je bilo za levico v 25-članski EU doslej najugodnejše. Še leta 2009, ko se je članstvo Unije že povzpelo na 27, so levosredinske vlade obvladovale deveterico držav, zdaj pa peterico z napovedmi, da se jim bosta pridružili Francija ter v ponedeljek Romunija, kjer naj bi v že permanentni vladni krizi, ki ni privedla do predčasnih volitev, priložnost za sestavo dobil socialdemokrat Victor Ponca.
Močno posplošen vtis po padcu berlinskega zidu je, da je levica s preurejeno Evropo nenadoma izgubila tla pod nogami. V angleškem prostoru so se z novonastalimi razmerami politični analitiki tudi domiselno besedno poigrali. Ko so navajali, da je bila levica (left) naenkrat prisiljena k mukotrpnemu razmišljanju, kaj je ostalo (left) od njenih idej, so dodajali, da je desnica (right) na krilih hatcherizma, reagonomike in Kohlovega 16-letnega umetelnega vodenja Nemčije skozi konec hladne vojne in združitev dobila neizpodbitno potrdilo, da ima prav (right). Evropski volilci v minulih dvajsetih letih niso delili tega prepričanja, zapuščali zmedene levice in se predajali v naročje vse bolj samozavestne desnice in njenega kapitalskega zaledja, iz katerega jih drami šele kriza. Podrobnejši pregled spreminjanja barv Unijinega političnega zemljevida kaže vijolično podobo, nekakšno zlitje v sredino, kjer so se nagnetle stranke nekoč razpoznavne socialdemokratske ali konservativne provenience.
Dvobarvni evropski parlament
Za dokončni barvni odtenek aktualne oblasti v večini evropskih držav so zato poskrbele komaj omembe vredne odstotkovne točke (mimogrede, tudi na jutrišnjih francoskih volitvah se obeta minimalen naklon k socialističnemu kandidatu), o tem, ali je na oblasti levica ali desnica, pa je odločal pogled proti premierju ali kanclerju. Avstrijska velika koalicija socialdemokratov in ljudske stranke je tako pač rdeča, kot je bila nemška naveza SPD in CDU v prvem mandatu Merklove na evropskem političnem zemljevidu modra. Evropski parlament pa svojo običajno barvno dilemo, ki tudi po kriznih volitvah leta 2009 ni prinesla prednosti ne socialdemokratski levici ne ljudsko obarvani desnici, ampak obe oklestila z evroskeptiki in zelenimi, razrešuje tako, da rdeče-modre odtenke menjuje sredi poslanskega mandata. Od kriznega leta 2008 sem se pravzaprav na novo pojavlja sivina (Italija, Grčija), ki opredeljuje "gubernatorje" iz Bruslja in pomenljivo bo predvsem, koliko bo v prihodnje na političnem zemljevidu EU te barve, ne pa rdeče ali modre.
