Populist, za katerega velja, da je naklonjen Pekingu, je prisluhnil pritožbam someščanov, da številne porodnice iz celinske Kitajske zasedajo prostor domačim in s tem znižujejo raven oskrbe slednjih. Hkrati njihovi novorojenci pridobivajo pravice, ki gredo Hongkonžanom, saj avtomatično postanejo prebivalci bivše kolonije z vsemi prednostmi, ki so jih ti zadržali s priključitvijo Kitajski pred poldrugim desetletjem.

Leta 2010 je bila tako že kar polovica vseh novorojencev v Hongkongu celinskega rodu, v lanskem letu pa se je ta številka bistveno znižala zaradi kvot, ki so jih javnim porodnišnicam zaukazale mestne oblasti. Od prihodnjega leta sprejemanje porodnic, ki niso s Hongkongom povezane vsaj prek partnerja, v javnih porodnišnicah sploh ne bo mogoče, enako pa naj bi ravnale tudi zasebne porodnišnice. Da tudi nanje pritisk celinskih porodnic ne bi bil prevelik, pa so oblasti v Hongkongu poskrbele tudi s predlagano ukinitvijo avtomatičnega dodeljevanja stalnega prebivališča tam rojenim otrokom, če vsaj eden od staršev tega že nima.

Dobri zaslužki porodnišnic niso zmanjšali skrbi pred priseljenci

Avtomatična pridobitev hongkonškega potnega lista, ki olajšuje potovanja na tuje v primerjavi s kitajskim, in stalno prebivališče, ki omogoča zaposlovanje, nista glavna ali vsaj ne edina razloga, da se nosečnice s celine odločajo za "porodniški turizem". Koristi od tega bodo morda imeli novorojeni otroci šele čez leta, zdaj pa je na mnogo višji ravni zdravniška oskrba, hkrati pa se nekateri pari izogibajo celinski politiki enega otroka in visokim plačilom za drugega. Še do nedavna so porodnišnice nasprotovale omejevanju "porodniškega turizma", ki jim je prinašal lepe denarce, in pri tem navajale tudi etične razloge, očitno pa je prevladalo rastoče nezadovoljstvo zaradi priseljencev s celine, ki po petnajstih letih postajajo opazna skupina med domačini.

Da se postkolonialno življenje v Hongkongu zapleta, je nazorno pokazal nedavni celostranski oglas v tamkajšnjem popularnem tabloidu Apple Daily. Podobo kobilice na skali, ki preži na mesto, je spremljal tekst, ki je povpraševal, ali so prebivalci Hongkonga pripravljeni vsakih 18 minut zapraviti milijon svojih dolarjev (okoli 100.000 evrov) za otroka, katerega starši niso njihovi someščani, in hkrati zahteval, da se nosečnicam s celine omeji "invazija".

Oglas je plačala skupina prebivalcev Hongkonga brez širših organizacijskih korenin, nakazal pa je, da se po poldrugem desetletju od primopredaje britanske kolonije njene razlike s celinsko Kitajsko ne zmanjšujejo, prej poglabljajo. Skupna kultura in pisani jezik nista premostila različnega dialekta, političnih in gospodarskih standardov ter tudi osebnih higienskih navad, ki preraščajo v javno konfrontacijo, ko se ljudje soočijo v metroju, restavracijah in drugih javnih krajih. Xu Xi, ki se na hongkonški univerzi ukvarja z bivalnimi vprašanji, navaja, da so sedanje konfrontacije s celinskimi priseljenci rezultat dolgoletnega počasnega gretja. "Prebivalci Hongkonga so priključitev matični državi sprejeli z odprtimi rokami," zatrjuje in dodaja: "Sčasoma pa smo spoznali, da smo enostavno prešli iz rok enega kolonizatorja v roke drugega."

Kulturni nesporazumi

Nasprotja včasih dosegajo bizarne razsežnosti. Januarja letos je tako protest domačinov sprožila spletna vest, da varnostniki v prestižnih zahodnih trgovinah v Tsim Sha Tsuiju edino turistom iz celinske Kitajske dovoljujejo fotografiranje. Protestniki so izsilili zaprtje tamkajšnje luksuzne prodajalne Dolce & Gabbana in opravičilo njenega vodstva. Podobno vznemirjenje je povzročil tudi posnetek z mobilnega telefona na Youtubu, na katerem sta se na podzemni železnici ostro sprla Kitajka s celine in domačin, ker se je prva navkljub prepovedi na njej mastila s "take away" rezanci. Podobni "kulturni" nesporazumi so vse pogostejši, olje na ogenj pa prilivajo vse bolj objestni bogataši s celine, ki je v poprečju mnogo mnogo revnejša od Hongkonga. de