Toda če časovni stroj zavrtimo tri leta nazaj, je zgodba obrnjena. Takrat je Barcelona Chelsea ob sicer podobnem razmerju moči na igrišču izločila ob številnih (vsaj) dvomljivih sodniških odločitvah ter besnih protestih Didierja Drogbaja in kolegov. Tokrat je bil ravno veteran iz Slonokoščene obale eden modrih junakov. Dosegel je zadetek na prvi tekmi, na drugi pa podobno kot Samuel Eto'o v dresu Inerja pred dvema letoma opravil garaško delo na bočnem položaju, čeprav je napadalec. Pred tremi leti je bil na Stanford Bridgeu ravno Drogba najbolj besen, zato ga je UEFA ostro kaznovala. V torek je vsa grenkoba, ki se je kluba s Stanford Bridgea držala dolgo časa, dokončno zbledela. Drogbajeve oči niso bile več stekle, ampak se je v njih naselila otroška milina. Najprej je do onemoglosti tekel, nato se je radostno metal po zelenici in jasno je bilo, da je bila uvrstitev v finala proti tekmecu, ki mu je prizadejal toliko gorja, najboljša terapija za vse travme. "Ljudje so govorili, da preživljamo težko sezono, zdaj pa smo v finalu lige prvakov in pokala FA. Vsakdo bi si želel biti v našem položaju. Ponosni smo. Nihče nas ni pričakoval v finalu, zato je uspeh še slajši," se je smejalo Didierju Drogbaju.
Medtem se v Kataloniji sprašujejo, ali se je v torek zvečer končalo zmagovito obdobje ene najboljših ekip v zgodovini sodobnega nogometa. To vprašanje je povezano z odločitvijo Pepa Guardiole. Ta še vedno ni sporočil, ali bo ostal trener Barcelone. Katalonski mediji poročajo, da si tako nogometaši, funkcionarji kot navijači želijo, da bi Guardiola nadaljeval delo na stadionu Camp Nou, obenem pa so ponudili imeni dveh trenerjev, ki naj bi bila kandidata za morebitno izpraznjeno mesto na klopi. To naj bi bila Ernsto Valverde in Laurent Blanc.
