Fantje, na pripravljalnih tekmah se sploh ni videlo, da že leto dni niste igrali skupaj.

Tičar: Najprej moram reči, da sem komaj čakal, da bomo spet v istem napadu. Zelo sem se veselil tega srečanja z vsemi fanti, normalno pa še zlasti z Žigo in Robertom, saj smo velik del članske kariere do zdaj preživeli skupaj. Sprejeli smo izziv, ki nam ga je ponudil selektor, in pokazali, da si želimo dobrih iger. Reprezentanci želimo pomagati pri vrnitvi v skupino A.

Najbrž na pripravah še niste pokazali vsega, kar znate?

Sabolič: To je težko oceniti, ker tekmeci niso bili na tej ravni, ki nas čaka v Stožicah. Na treningih smo se skušali čim bolje uigrati, lahko pa še nadgradimo igro. Pravzaprav bomo na turnirju to tudi morali, ker bodo tekmeci zahtevni in ne bo lahkega dela.

Selektor Matjaž Kopitar vas zelo hvali. Vam je naložil preveliko breme?

Jeglič: Ne. Na to ne gledamo kot na breme, saj prvi in drugi napad običajno preživita podobno število minut na ledu. Imamo pa odgovornost, ki jo moramo prevzeti, in seveda moramo dajati gole.

Selektor pravi, da prvi napad ni več mlad, da ste pravzaprav že izkušeni mački.

Sabolič: Selektor nam še vedno pravi, da smo "ta mlad'", čeprav vsi vemo, da ni več tako.

Jeglič: Ja, to je zelo relativno.

Kako pogosto ste bili v stiku v času letošnje klubske sezone?

Tičar: Kar precej smo se slišali, saj imamo vsi Skype in Facebook. Jaz sem se več slišal z Robertom, ker je Žiga zdaj v resni zvezi in nima toliko časa.

Sabolič: Našel si je dekle na Švedskem, tako da... (smeh)

Je prav Švedinja?

Jeglič (pogleda proti soigralcema): No, no, malo heca pa mora biti, kaj? (smeh)

Robert in Žiga, vidva sta na Švedskem bolj ali manj igrala v istem napadu.

Sabolič: Le nekaj tekem sva bila narazen, če je bil kdo poškodovan. Trener je natančno vedel, kakšno sezono smo imeli na Jesenicah, vendar pa pozneje nisem najbolj razumel njegovih odločitev, njegovega razmišljanja.

Jeglič: On je bil pred tem trener Beljaka in je vedel, kaj lahko pričakuje. Vendar, mogoče... Ah, saj ni vredno toliko komentirati.

Ko vas spet vidimo skupaj na ledu, se vprašamo, kaj bi bilo, če bi igrali še eno sezono skupaj.

Sabolič: Zagotovo bi imeli boljšo sezono.

Jeglič: Tako je. Saj vidimo že zdaj, da smo se hitro ujeli v reprezentanci.

Vam je žal, da ste odšli z Jesenic?

Jeglič: To je bil neizbežen korak.

Tičar: Druge rešitve ni bilo.

Sabolič: In izkazalo se je, da je bilo kar pametno.

Vas boli, ko spremljate žalostno stanje v Podmežakli?

Sabolič: Seveda nam ni vseeno, toda mi ne moremo nič narediti. Uničujejo klub, vsi igralci pa si zaslužijo boljši način dela in bolj profesionalen odnos.

Jeglič: Zdajšnje stanje nikomur ne koristi. Slabo je predvsem za slovenski hokej kot celoto.

Tičar: Žalostno. Najbolj mi je žal fantov, ker trpijo tisti, ki so najmanj krivi.

Vaša statistika je v letošnji sezoni nekoliko slabša kot na Jesenicah. Zakaj?

Sabolič: Lani je bilo veliko golov, ker smo na Jesenicah igrali le z dvema napadoma. Na Švedskem je drugače, tudi minutaža je bolj razporejena po peterkah. To je eden glavnih razlogov, mogoče je manjkala tudi uigranost z Rokom. Hokej je na Švedskem težji, priložnosti za dosego zadetka je manj. A statistika ne pove vsega, prepričan sem, da sem iz novega okolja odnesel marsikaj pozitivnega.

Jeglič: Treba se je bilo privaditi na igranje, življenje in razmišljanje na tujem. To so povsem drugačne razmere kot doma.

Tičar: Pri meni je bila največja razlika v tem, da smo imeli v Krefeldu štiri enakovredne napade. Nihče ni imel zagotovljenega mesta v ekipi. Stalno si se moral dokazovati. Sploh na prvih dvajsetih tekmah sem igral skoraj vsako menjavo z drugimi igralci, trener je pač imel svoj način. Z uigranostjo je bil kar križ, tako da sem pogosto pomislil na prijatelja, kako dobro smo se ujeli.

Kakšen je bil odnos z navijači?

Tičar: V Krefeldu ima vsaka navijaška skupina svojega najljubšega igralca. Navijači vselej stojijo za klubom. Mene so zelo vzljubili, čeprav niti ne vem, zakaj.

Kje vas bomo spremljali naslednjo sezono?

Jeglič: Z Robertom imava še vedno pogodbo za eno leto, tako da bova verjetno ostala na Švedskem. Po koncu svetovnega prvenstva se bomo slišali, ker so nama rekli, da bova morala že kar takoj na suhe priprave. Bomo videli, kaj se bomo dogovorili.

Tičar: Jaz bom počakal do konca prvenstva in se nato odločil.

Kje boste preživeli dopust? Rok in Robert, bosta šla znova skupaj pohajkovat?

Tičar: Da, najprej si bova takoj po koncu prvenstva vzela nekaj dni za oddih in s prijatelji odšla na morje. Nato sledijo suhe priprave in julijski dopust tako kot vsako leto.

Robert, lani ste rekli, da boste Žigo peljali na kakšno večerjo več, da ne bo tako suh.

Sabolič: (smeh) Seveda, na Švedskem sem ga kar silil. Je bil priden in je fino jedel.

Rok pa je še vedno šef vašega napada?

Jeglič: Seveda, seveda. (smeh)

Tičar: Ne, ne, to pa ni res.

Rok, se branite tega naziva?

Tičar: Pa saj smo vsi enakovredni.

Na vseh fotografijah ste vedno v sredini, tudi zdaj za isto mizo, recimo.

Tičar: Tako nanese. Lahko rečemo, da smo vsi šefi.

Ste kaj stavili, koliko golov boste dali v Stožicah?

Tičar: Nikoli do zdaj. Morda imaš v sebi določena pričakovanja, se pa ne pogovarjamo veliko o tem. Morda zato, ker smo malo preveč pošteni. Takih težav nimamo, zato sem še posebno ponosen, da lahko igram s super fantoma.

Se bo Slovenija uvrstila v elitno divizijo?

Sabolič: Vsekakor vsi upamo na to. Mi se bomo potrudili.

Lahko od vas pričakujemo kakšne nove vragolije, ki jih še nismo videli?

Tičar: Razmišljamo, da bi nekaj zaplesali, ko bomo dosegli zadetek. (Smeh.)

Potem boste potrebovali še glasbeno spremljavo?

Tičar: Ah, ne. No, bomo videli. To je zdaj šele v nastajanju, samo Žiga pa še nič ne ve o tem. (smeh)

Žiga, vi zmeraj vse izveste zadnji, kajne?

Jeglič: Zmeraj so kakšni heci. Pa ne samo med nami tremi, ampak kar v vsej ekipi. To je samo dobro za krepitev moštvenega duha.