Ciril Brajer

Davčni svetovalec Darko Končan je bil tudi stalni sodni izvedenec za finance, borzo, vrednostne papirje in davke. Vprašali smo ga, kako naj verjamemo sodnim izvedencem, ko pa dajejo tako različne, tudi povsem med seboj sprte ocene. Pogosto prav zasmrdi po korupciji. "Prav imate! Nesmiselni oceni je lahko vzrok neznanje, če je starejši cenilec brez novejših znanj denimo ocenjeval statične vrednosti namesto tržnih, ali stvari, za katere ni bil usposobljen. Toda, zakaj mu je to požegnal sodnik?"

Zavezane oči pravice

Ni edini. Tudi računsko sodišče je ministrstvu za pravosodje predlagalo, naj opravi nadzor nad delom sodnih cenilcev in izvedencev. Posebej je namreč želelo opozoriti na to, da sodni cenilci in izvedenci ugotovitve svojih cenitev prilagajajo željam naročnika po ocenjeni vrednosti. V enem primeru je bilo opravljenih več cenitev, ki so se med seboj zelo razlikovale. V slabem letu se je vrednost zemljišč, ki so jih ocenjevali isti sodni cenilci, povečala skoraj za dvesto odstotkov, kar vzbuja resne dvome o verodostojnosti in objektivnosti teh in takšnih cenitev.

Končan nas je spodbudil, da smo pobrskali po stari pošti, ki se je z leti nakopičila na mizi. Najprej zloglasni sodni penali v Škofji Loki. Tamkajšnji sodniki so jih prisojali ljudem na osnovi povsem zlaganih, že na prvi pogled nesmiselnih cenitev in ocen. Denimo zato, ker nekdo noče odstraniti ribezovega grma, čeprav tega grma že dolga leta ni bilo več. Nekdo drug noče prenehati parkirati svojega avta nekje, kjer so fotografije dokazovale, da nikakor ni mogoče parkirati. Tretji je napak postavil mejnik, čeprav je za izvedence, ki naj bi mu ga odmerili, zmetal že celo premoženje, in državo, ki mu je zemljo prodala, milo prosil, naj mu nariše še to, kje ta zemlja je…

Ljudem so na boben pošiljali hiše, starodavne domačije, ker so sodniki slepo verjeli zapriseženim "strokovnjakom", izvedencem, cenilcem in odvetnikom. Ljudje so jih na kolenih prosili, naj pridejo tja, dovolj bo minuta, da se prepričajo, kaj je res in kaj ne. Zaman! Ni bilo ne sodnice ne sodnika, ki bi se mu zljubilo dvigniti zadnjico in preveriti, o čem pravzaprav razsoja. Krivice so se zato kar vrstile.

Zamazane oči pravice

Druga pošta, Radovan Hrast. Podobno nesmiselna sodna zgodba, o kateri pa še nismo pisali. Radovan je sicer naš stari znanec s knjigami, ki jih piše. Najmlajši partizan in prvi zapornik, ki je stopil na Goli otok. V tisto mučilnico so ga zaprli še dvakrat. Nikoli, čeprav vedno lačen, ni sanjal o hrani, vedno je sanjal le vodo. Bistro, tekočo, hladno vodo, ki polzi po grlu, v katero lahko potopiš obraz. Zdaj spet ne more do vode, že sedem let jo zaman poskuša zakonito speljati v svojo hišo. Tudi s pomočjo sodišča ne priteče.

S sodniki ima Radovan že stare izkušnje. Tudi te so bridke:

"Od slovenske države sem dve desetletji zaman terjal pravico, zadoščenje! Ni in ni me hotela rehabilitirati. Ta država me je postavila ob bok izdajalski beli gardi. Toliko ponosa pa že imam, da me s takšnimi nihče ne bo tlačil v isti koš!"

Rodil se je leta 1931 v Bukovščici pri Železnikih. Oče je bil napreden učitelj, ki je moral zato pobegniti s Primorskega pred fašisti:

"Potem so ga pa še farški gonili od ene zakotne šole do druge. Sam sem zaradi mladosti lahko šel v partizane šele leta 1943. Po zmagi sem končal šolo, iz šole pa naravnost na Goli otok, še skoraj deček, vendar že prvi slovenski informbirojevec! Ne vem, tale naša družina z državami nima sreče. Vsaka se vtakne v nas in nam povzroča skrbi. Še kot pobič sem bil partizan, kot dijak dvakrat po nedolžnem zaprt, moja družina je za narod dala vse, kar je mogla! Res hočem pravico, vendar ji vedno kaj stopi na pot."

Slepe oči pravice

Zdaj jo ovira voda?

"Ko sem se končno ustalil tule v Šmartnem, sem leta 2004 zbiral vsa soglasja za hišo, ki je sicer že stala. Voda, elektrika, promet, kanalizacija, inšpekcije, država, občina… Človek ne bi verjel, kdo vse mora pritisniti žig. In zaračunati. Ti papirji zagotovo stanejo pet tisoč evrov. Tudi vsa soglasja sosedov sem pridobil.

Pa so me uradniki podučili, da je za vodo nov predpis, nov postopek, nova sosedova izjava, in to overjena… Skratka, sosed, ki je že podpisal, je zdaj soglasje zavrnil. Zato so mi zavrnili gradbeno dovoljenje in soseda sem moral tožiti. Ne bom menda po vsem tem imel črne gradnje!?"

Hrast sicer ima vodo in elektriko, če jo provizorično priključi iz druge hiše, a bori se za red:

"Leta tečejo, dvakrat sem bil na sodišču, mape spisov se kopičijo, stvar pa je preprosta in jasna kot beli dan. Javno podjetje Vodovod-Kanalizacija mi je dalo že dve soglasji za priključek na vodovod, ki ga upravlja; po plačilu sem bil solastnik kot vsi sosedje. Zdaj je javen! Sodišču s tema soglasjema dokazujem, da je VO-KA preveril arhive, katastre, potrdil, da je priključitev možna, premore že dve pozitivni soglasji, zmogljivosti so ustrezne…"

Sodišče seveda hoče strokovno mnenje, a za vodo boljšega, kot je VO-KA, menda ni. Koga še zahteva?

"Kaj vem, v vseh teh letih so se zamenjale sodnice in izvedenci pri tako preprosti zadevi. Najprej sodnica Marta Sušin in izvedenec Stojan Jakin, čez leto spet ista sodnica in isti cenilec, spet čez leto sodnica Urška Klakočar in cenilec Zvonko Zrimšek, nato ista s cenilcem Dejanom Žlajpahom, zdaj mi piše cenilec Marko Gspan. Teh se spomnim, čeprav je menda še kaj vmes."

Tudi to mečkanje vam verjetno zaračunajo.

"O, seveda! Za izvedence sem moral sodišču založiti 800 evrov. Takoj, sodnico sem prosil, če lahko na obroke, vendar me je zavrnila. Zdaj ta denar tam leži in od tega kajpak nimam nič. Ko jih kličem, ne utegnejo, ko utegnejo, se zamenjajo, sodnica mi ne pusti niti spregovoriti…"

Obisk in kratek pogled, vse je jasno. Štiri korake od hiše je javni priključek, izvedljivo en dva tri brez kakršnekoli škode in posledic za kogarkoli. Toda le zakaj preprosto, če je lahko zapleteno! Ko smo o tem hoteli povprašati še soseda, nas je nagnal kar z balkona, da na njegovem nimamo kaj iskati. Menda se vrle sodnice ne bojijo česa podobnega?