Toda če bi vlada odločila, da sklada ne smeta prodati preostalega, četrtinskega deleža, bi to negativno vplivalo na državni poračun, saj bi si država morala knjižiti milijonsko izgubo.
V letu 2006 je namreč država takrat 43,2-odstotni delež v Splošni plovbi neodplačno prenesla na Sod. To je storila z utemeljitvijo, da potrebuje sredstva za poplačilo obveznosti do žrtev vojnega in povojnega nasilja. Na podlagi dopolnitev zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (ZSPOZ-D), ki so začele veljati pred dobrim letom, mora Sod vsa plačila, ki jih izvede za državo, se pravi tudi za žrtve povojnega nasilja, knjižiti kot terjatev do države. Po drugi strani se terjatve Soda do države ustrezno zmanjšajo, če paradržavni sklad od države prejme naložbe v podjetjih.
Kaj bi se torej zgodilo s terjatvijo do države, če Sod, ki ima še vedno v lasti 19 odstotkov Splošne plovbe, ne bi smel prodati deleža v okviru prodajne opcije Döhleju? Sodu v tem primeru skoraj zagotovo ne bi uspelo najti drugega kupca. Nemški ladjar ima namreč v lasti večinski delež v Splošni plovbi, Kad in Sod pa sta v njej ostala "zaklenjena" s četrtinskim deležem, ki ga bržčas ni mogoče prodati. To se je izkazalo tudi pred kratkim. Ko sta Sod in Kad na trgu preverila, ali bi za svoj delež lahko iztržila več, kot znaša prodajna opcija, torej vsaj 60 milijonov evrov, se na javni razpis ni javil nihče. Če ga torej Sodu ne bi uspelo prodati v višini iz prodajne opcije (samo Sod bi od 60 milijonov prejel 48), bi ga moral prevrednotiti navzdol, po nekaterih ocenah krepko pod polovično vrednost. Iz tega naslova bi torej nastala milijonska terjatev do Republike Slovenije, posledično pa dodaten proračunski primanjkljaj. V kolikšni meri bi morali eventualno zmanjšati naložbo Splošne plovbe v svojih bilancah, na Sodu niso želeli komentirati.
sebastjan.morozov@dnevnik.si
