Tekst in fotografija:Mojca Marot
Jože Hrastnik, Kusov Pepi po domače, iz Strmce pri Laškem je skoraj zagotovo najstarejši še aktiven pritrkovalec na zvonove pri nas. Ni pa le pritrkovalec, temveč vsestranski glasbenik, ki je že zaigral tudi na orgle, še dandanes pa se njegovi prsti spretno sprehodijo po harmoniki ali sintisajzerju. Velikonočni čas je zanj še posebej vznemirljiv tudi zato, ker se na veliki četrtek pri maši zvonovi "zavežejo" in povsem utihnejo. Ponovno se nato oglasijo na velikonočno soboto in potem v nedeljo, ko se okoli cerkve poda vstajenjska procesija. In takrat, pripoveduje Jože, morajo zvonovi peti najlepše.
"Velika noč je zame eden najlepših cerkvenih praznikov. Narava se v tem času prebuja, zeleni in tudi že cveti. Spominjam se, kako vznemirljivo je bilo, ko smo otroci čakali na pisanke, povsod pa je dišalo po dobrotah, ki v tem času preprosto niso smele manjkati na nobeni mizi," se spominja Jože, ki nestrpno čaka na velikonočno nedeljsko jutro, ko bo procesija in bo spet lahko "trjančil" na tiste velike, prave cerkvene zvonove. Tega pač ne more početi vsak dan.
Kusovi fantje
Čeprav, roko na srce, si Jože to lahko privošči zadnjih deset let, saj ima svoje tri bronaste zvonove kar doma, v dnevni sobi. Podarili so mu jih njegovi domači pred desetimi leti, za njegov 80. rojstni dan. Resda so manjši, a zato nič manj glasni, kadar Jože potrjanči nanje. A da se sosedje ne bi pritoževali, tega doma ne počne prav pogosto. Še posebej aktiven je kot član etno odbora Jureta Krašovca Možnar, ki se v Laškem že več kot četrt stoletja ukvarja z ohranjanjem in obujanjem starih šeg in navad.
Zven zvonov je Jožetu v ušesih odzvanjal že, ko je bil še kratkohlačnik, saj je bil njegov oče cerkveni ključar v mali cerkvici sv. Krištof nad Laškim. V njej poleg zvonov premorejo tudi najstarejše orgle na Slovenskem, ki so bile upodobljene tudi na enem od nekdanjih slovenskih bankovcev. Jože se je, ko je imel štirinajst let, pritrkavanja skupaj s svojima bratoma Jakom in Tonetom naučil prav v tej cerkvici, ko je ta leta 1936 dobila tri bronaste zvonove. Vsi trije Kusovi fantje so trjančili oziroma pritrkavali tako spretno, da je lahko eden s pomočjo posebne naveze pritrkaval na vse tri zvonove hkrati. V osemdesetih letih so se vsi trije vključili tudi v pritrkovalski krožek slovenskih bogoslovcev, ki v Ljubljani deluje še danes. "Kar nekaj let smo po Sloveniji organizirali srečanja, se družili, si izmenjavali melodije in izkušnje," pripoveduje Jože. In pripomni, da mu je žal, da so ta srečanja zadnja leta zamrla.
S "kovtri" v zvonik
Še vedno pa se Jože dobro spominja, kako so se učili pritrkavanja, da tega ni poslušala vsa vas. "Zvečer smo zvonove pokrili s starim ‚kovtrom‘ in nanje navezali klobuke. Tako se ni nič slišalo in smo lahko vadili tudi vso noč do jutra, ko se je po pravilih že zvonilo dan. Takrat smo klobuke sneli in trjančenje se je lahko začelo. Marsikdaj pa smo bili v zvoniku kar vso noč. Vanj smo zlezli že, ko se je naredil mrak. Zatem je tisti, ki ni vadil, lahko ležal na ‚kovtru’ in dremal, drugi pa je vadil vse do tretje ure zjutraj, ko smo zvonili dan," se spominja Jože. O, ja, tudi ušpičili so kakšno. "Sosedov fant je imel ključ od zakristije in se je neke noči oblekel v župnika in naredil pridigo. Moj brat Jaka je bil ministrant, brat Tone je vlekel meh, jaz pa sem igral na orgle. Če bi šel tisto noč kdo mimo cerkve, kdo ve, kaj bi si mislil, ko bi videl, da je maša sredi noči," se smeje Jože. In pribije, da je sreča, da so cerkve ponekod bolj na samem in jih tako nihče ni odkril.
Jožeta mnogi poznajo tudi kot mesarja in ljudskega muzikanta, ki je s harmoniko pospremil v zakon nemalo zakonskih parov. "Včasih muzikantov ni bilo toliko kot dandanes," pravi. A če je harmonikarjev kot toče, s pritrkovalci ni tako, saj klasično pritrkavanje na zvonove pač izpodriva sodobna tehnika. Kljub vsemu je Jože ponosen, da ima podmladek, na katerega prenaša svoje znanje. Mlada družina Zeme iz Laškega in njegov nečak Milan so že eni tistih, ki jih je zven zvonov povsem prevzel. Na pritrkavanje se ne da plesati, vseeno pa Jože pravi, da je mogoče tudi po notah zaigrati melodijo, tenkočutno uho pa še kako ujame, če se pri pritrkavanju zmotiš. To ni barbarsko razbijanje, to je melodija v ritmu življenja."
