Njuna vez z Ljubljano je vplivala tudi na snovanje albuma Bosanski sploščenec, saj se jim je ideja za strip porodila prav tukaj, na mednarodnem stripovskem srečanju ob razstavi švedskega stripa leta 1999. Dodatno dimenzijo je albumu dalo še njuno potovanje v Bosno istega leta, projekt pa se je kasneje širil in razvil v igrano-dokumentarni-animirani film, ki je bil prikazan na lanskoletni Animateki. Kot je povedal Andersson, sta sprva želela ustvariti "zgolj kratek strip o vojni, ko pa sva vso stvar premislila in obiskala nekaj krajev v nekdanji Jugoslaviji, je projekt dobil nove dimenzije".
Čudaške vojne blodnje
Že na začetku je treba poudariti, da album Bosanski sploščenec ni ne uradna ne politično korektna verzija zgodovine, temveč povsem avtorska interpretacija posledic vojne, v kateri ni jasno, kaj je bolj izmišljeno - realnost ali fikcija sama. Po besedah avtorjev je bilo eno izmed izhodišč za ustvarjanje dotičnega albuma tudi dejstvo, da je realnost za vsakogar drugačna, objektivne realnosti, če sploh obstaja, pa se posledično ne dá opisati. Zato ne čudi dialog osrednjih likov v albumu (gre za avtorjeva alter ega), ki gre nekako takole: "Kako naj vem, ali je tisto, česar se spominjam, točno? Spomini so vendar subjektivni." Drugi lik pa mu odgovori: "Stvar je še hujša. Opazil sem namreč, da ko narišem nekaj, kar sem doživel, sam spomin izgine in v moji glavi ga zamenja risba."
Na vsebinski ravni je vseskozi očitno (in avtorja se tega na nobenem mestu ne trudita skrivati), da je njuna svojstvena interpretacija vojne ter njenih posledic mogoča predvsem, zato ker sta avtsajderja in z vojno kot tako nista imela prav veliko opravka. Njun distancirani odnos do vsega, kar se je dogajalo v Bosni, je prepleten z mešanico nadrealističnih blodenj, med katere pa sta vnesla tudi dobršno mero referenc na popularno kulturo. Kar se tiče žanra, bi se album lahko pogojno označilo kot dramo absurda, v kateri sta avtorja poustvarila mračno dogajanje v dehumanizirani družbi in iz protagonistov ustvarila nemočne žrtve okoliščin. Njuno pot, ki mestoma spominja na slab acid trip, med drugim prekrižajo Titova mumija, zombificirani Natovi vojaki in travmatizirane vdove iz Srebrenice, vmes pa se morata ukvarjati še s praznimi tulci granat in podobami dvodimenzionalnih psov, ki so navdihnili tudi naslov albuma.
Zlitje v nov izraz
Veliko manj konfuzna kot vsebinska plat je vizualna podoba albuma, saj sta Andersson in Sjunnesson ustvarila povsem nov, vseskozi konsistenten stripovski jezik. Odpovedala sta se namreč vsak svojemu avtorskemu podpisu in na ta način ustvarila svež in izviren risarski izraz. To sta dosegla, tako da sta prav vsako sličico izrisala skupaj in razvila stil, s katerim sta shizofrenost na vsebinskem nivoju lahko podala skozi domišljene vizualne rešitve.
Že sama struktura albuma ponuja večplastno pripoved, detajlirane in vizualno bogate rešitve pa ustvarjajo epsko globino in kot take omogočajo branje na različnih nivojih. Kljub neverjetnosti, ki veje skozi album, Andersson zagotavlja, da ima večina stvari korenine v dejanskem dogajanju: "Morda se zdijo komu dogodki, kot so tekmovanje za Eurosong in simultano bombardiranje ljudi, nadrealistični, vendar se je to zares dogajalo, ko sva bila z Larsom v Sarajevu!"
