Trenutno sem v tretjem tednu drugega cikla priprav na olimpijske igre. Za zdaj gre vse po načrtu. Nastanil sem se v Medulinu in tako izločil vse moteče dejavnike, ki bi lahko motili proces treninga. Nekaj težav imam z zavračanjem želja raznih ustanov in medijev, ki se želijo srečati z mano. V tem obdobju želim mir in ustaljen urnik. Vsi, ki si želijo mojo navzočnost, naj se obrnejo na Agencijo Primoža Kozmusa, ki bo uskladila termine. Prostega časa ni veliko, zato moram imeti zadeve pod nadzorom. Morda se sliši malo arogantno, a tako je. Športnik mora biti v določeni fazi tudi sebičen, da lahko pride do želenega rezultata.

V tem tednu sem posnel reklamo za Telekom, ki se bo predvajala med olimpijskimi igrami. Bilo je zanimivo snemanje v Kopru. Predvsem nas je prezeblo, kajti prav ta večer je potegnila burja. A fantje in dekleta so opravili svoje delo profesionalno. Vse je potekalo zelo hitro. Začeli smo ob 19. uri in končali ob 23. uri. Ob polnoči sem bil že v postelji.

Skupina profesorja Branka Škofa s fakultete za šport je imela ta konec tedna šolanje v Medulinu. Profesor ima že vrsto let navado, da pripelje svojo skupino v Medulin, kjer imajo nekaj strokovnih predavanj, povezanih s prakso. Študentje so zelo zadovoljni s tem načinom dela. Vsekakor jim da to nekaj novega, česar ne morejo spoznati v učilnici. Obiskali so tudi mene v utežarni, kjer sem jim na kratko predstavil svoje delo. Pustili so me, da sem oddelal svoje, in govorili, ko sem jim namignil, da ni treba, da je v utežarni čista tišina. Pohvalno.

Vedno znova pogovor nanese, kako izboljšati sistem, da bi lahko več atletov oziroma športnikov imelo takšne pogoje, kot jih imam jaz in še nekaj posameznikov v Sloveniji. Dejstvo je, da vrhunski športnik potrebuje ob sebi ekipo. To je povezano z zelo visokimi stroški, ki si jih večina ne more privoščiti. Moje mišljenje gre v smer atletskega kampa, ki bi moral biti v Sloveniji. Enostavno bi morali določiti atletski center, kjer bi se pripravljali vsi atleti slovenske reprezentance. To bi omogočilo, da bi se postavila strokovna ekipa v centru in bi bila vedno na voljo atletom.

Zanimivo je, koliko denarja gre v smučarske centre. V zadnjih letih smo dobili nov biatlonski center na Pokljuki, tekaški center na Rogli, gradi se skakalni center v Planici. Ne moremo pa zgraditi ene krožne dvorane za zimsko vadbo atletov. Zdaj je pravi čas, da tudi v športu povemo, kaj hočemo. Čas recesije je tudi čas za reze. In prav bi bilo, da povemo, katerim športom bomo v Sloveniji posvečali pozornost. Treba je narediti lestvico prioritet in izbrati športe, ki bodo predstavljali Slovenijo v svetu na vrhunski ravni. Zdaj je razširjenost prevelika in potem prihaja do kreganja, ker ni denarja. Treba je biti realen in pošten do športne javnosti in predvsem do športnikov.

To temo bodo premlevali drugi. Jaz imam dovolj dela s treningom, kako vreči 7,26 kilograma težko kroglo na žici čim dlje od sebe. Težko razumljivo, ampak, verjemite, zelo zanimiva zadeva.