Kako bi se odzvali, če bi vas ogovoril kot Baby?

(Smeh.) Tako so me klicali do mojega 21. rojstnega dne. Naj vam zaupam zgodbo. Pred nekaj meseci me je moj prijatelj, s katerim sva bila skupaj v taksiju, vprašal, kaj počne moja sestra Lisa. Bila sem jezna in sem mu odgovorila, da je neumen, če meni, da imam sestro Liso, zgolj zato ker jo je imela Baby v filmu Umazani ples. Prijatelj se mi je opravičil in bil še nekaj časa v zadregi. Zgodba v filmu ni zgodba iz mojega življenja, je pa res, da se je veliko stvari, ki so upodobljene na platnu, v mojem življenju zgodilo. Tudi mene so klicali Baby, tudi sama sem bila plesalka...

Toda v plesu ste videli smisel življenja in verjetno radi plešete še danes.

Seveda, ples sem vedno ljubila. Kot otrok, stara 12, 13, 14 let, sem obiskovala tekmovanja v tako imenovanem umazanem plesu in osvojila vrsto nagrad. Ples me povezuje s svetom in celo verjamem, da lahko ples poveže ves svet. Ples je nekakšna moralna vaja, da imaš nadzor nad svojimi mislimi.

Kaj pa golf? Vaši starši so ga oboževali.

Res je, sploh oče je bil strasten golfist. Veste, bil je zdravnik in golf je naravnost odličen prosti stresu, ko imate glavo polno najrazličnejših stvari. Je kot nekakšna izkušnja meditacije, saj se osredotočiš zgolj na to, da žogico spraviš v luknjo. Mama je celo zmagala na nekaj turnirjih, toda v tistih časih (v 60. letih, op.a.) so bili moški prepričani, da ženske ne znajo igrati golfa, in niso bili ravno srečni, če so jih videli na igrišču ob sebi. Na številnih potovanjih mi mnogi predlagajo, naj se naučim igrati golf, toda to ni igra zame.

Kot ste že omenili, ste se udeleževali tekmovanj v tako imenovanem umazanem plesu. Kakšno je bilo njihovo bistvo, plesati umazano?

Pomembno je bilo zgolj plesati najbolje. In v plesu pravzaprav ni bilo prav nič umazanega. Plesali smo v kleteh, brez gledalcev. Seveda je bil naš ples zelo čustven, tudi seksi, preizkušali smo številne nove korake in gibe ter predvsem uživali v glasbi in plesu. Večino plesnih korakov smo nato ponovili tudi v filmu in dobro se spominjam, kako sem bila presenečena, ko so se na filmskem festivalu nekje v Franciji celo kritiki učili naših plesnih korakov. Nas pa je ples na poseben način povezoval s svetom, tedaj se je pisalo leto 1963: uboj predsednika J. F. Kennedyja, znameniti govor Martina Luthra Kinga, začetek vojne v Vietnamu...

Kdaj ste prvič imeli občutek, da je zgodba primerna za hollywoodski film?

Ni šlo za hollywoodski film, saj je bil proračun nizek, vsega pet milijonov dolarjev. Zgodbo sem imela napisano že nekaj let prej, a ni nikogar zanimala, zato sem najprej izbrala primerno glasbo, in sicer tako, da sem s seboj vzela vse plošče formata 45, jih poslušala in nanje plesala, nato pa sem ob poslušanju in plesu podoživljala zgodbo. Zanimivo, da tedaj nikomur ne zgodba ne glasba nista bili všeč, kar me je žalostilo. Zato nismo imeli druge možnosti, kot da film posnamemo karseda poceni. In ves čas snemanja so nam govorili, da je film grozen. Celo po tistem, ko smo ga končali, so vlagatelji rekli, naj original raje zažgemo in poberemo zavarovalnino. Zato se mi zdi neverjetno, da se 25 let pozneje še vedno pogovarjamo o tem filmu.

Toda bil je velika uspešnica, zaslužil je 214 milijonov dolarjev in navsezadnje tudi vas naredil premožno in slavno.

Nisem slavna, je pa res, da film je. Če bi tedaj vedela, kar vem danes, bi bilo vse skupaj veliko lažje. Spominjam se, kakšne težave smo imeli na snemanju, ko v hotelih nismo bili zaželeni, saj nismo imeli denarja, nekateri pa so po naslovu sodeč celo mislili, da snemamo pornografski film. Danes v teh istih hotelih samo zato, ker so nekako povezani z nami, služijo velike denarce na naš račun. Bilo je prav neverjetno, kako smo se morali dobesedno plaziti po kolenih, da smo film sploh posneli.

V filmu je tudi scena, ko ženska splavi. Vem, da je v ZDA kar veliko nasprotnikov splava, ste imeli zaradi tega kaj težav med snemanjem?

Vesela sem, da ste me to vprašali. V filmu je veliko odprtih moralnih in socialnih vprašanj. Pravica do splava mi veliko pomeni. Investitor, šlo je za podjetje, ki je izdelovalo kreme proti mozoljem, je videl sceno nelegalnega splava in se zavedal, da lahko to sproži val negativnih odzivov. Prišli so do mene in mi rekli, da moram sceno o splavu izrezati. Potihoma sem vedela, da se bo to zgodilo. Toda prav tako sem vedela, da brez te scene ni celotne zgodbe in bi se film v trenutku sesul. Zdi se mi neverjetno, da sem zgodbo iz leta 1963 posnela v letu 1987, pa sem imela toliko težav.

Veste, ideja o Ameriki se zdi čudovita, toda do zdaj se je že čisto izrodila, pa čeprav jo vodi predsednik Obama, ki ga obožujem. In veste, kaj bo osrednja nit letošnje predsedniške kampanje? Splav! Amerika bi lahko bila veliko lepša dežela, a žal ni. Generacije mladih imajo težave, to vem iz številnih pisem, ki mi jih pošiljajo. Zaskrbljeni so. Zavedam se, da je v filmu moralni nauk in da se je film dotaknil množice mladih po vsem svetu ter jih na neki način spremenil. Zato sem hvaležna.

Nekaj let pred Umazanim plesom ste že imeli negativno izkušnjo, ko so v filmu Jaz sem na vrsti (It's My Turn) z Michaelom Douglasom v naslovni vlogi izrezali sceno erotičnega plesa.

Res je, šlo je za moj prvi film, v katerem se je prav tako plesalo. Vsi so se že naučili plesnih korakov, tudi Michael Douglas, nato pa je tik pred začetkom snemanja režiser dejal, da te scene ne bomo posneli. Bila sem neznansko razočarana. Nato sem leto dni pozneje na ulici srečala enega od igralcev, ki mi je začel pripovedovati, kako mi je hvaležen, da sem ga naučila plesati. To je bil tudi eden od razlogov moje odločitve, da posnamem film, v katerem se bo veliko plesalo.

Umazani ples ni samo film, zgodba je upodobljena tudi na odrskih deskah. Začeli ste v Avstraliji, zdaj ste v Evropi, kdaj pride na vrsto Slovenija?

Žal je potrebnih veliko ponovitev, da bi dobili stroške zagona takšne produkcije povrnjene, kaj šele dobiček, zdi pa se mi, da je Slovenija za to z vsega dvema milijonoma prebivalcev premajhna. Trenutno moramo šov ponavljati leto dni, da bi se splačal. Ko nam bo uspelo narediti šov ceneje, na Švedskem je bil denimo že pol cenejši kot v Avstraliji, bomo obiskali tudi Slovenijo.

Je res, da ste idejo za upodobitev Umazanega plesa na odrskih deskah dobili po napadu na dvojčka v New Yorku 11. septembra 2001?

Res je. Veste, ljudi ne želim izrabljati in služiti na njihov račun samo zato, ker so imeli radi film, za nadaljevanje zgodbe pa sem potrebovala povod. Potem pa sem kot koproducentka videla, da si ga ljudje ogledujejo znova in znova. Obstaja celo velik klub tistih, ki so ga videli tisočkrat. Razlog sem videla v tem, da bi si nekateri gledalci želeli, da bi bili tam med snemanjem. Po 11. septembru, ki je bil za nas vse žalosten dogodek, sem obiskala koncert Brucea Springsteena. Po koncu je začelo deževati, nato se je vrnil s krvavečo roko, ki si jo je poškodoval, pridružili so se mu še drugi fantje iz skupine in začeli igrati. Nato smo vsi začeli jokati...

Tedaj sem ugotovila, da je mogoče povezati moralnost, glasbo in čustva, koncert pa spremeniti v ekstatično izkušnjo. Nenadoma se mi je zdelo smiselno, da bi tudi Umazani ples na odru deloval kot živo gledališče, ki petje izrablja zato, da se poslušalci in gledalci vrnejo v neke stare čase. Vedno jih je lepo opazovati po koncu predstave, ko se vsak vede in giblje drugače, poln vtisov. Ples ima resnično močan vpliv. Jutro po prvi predstavi v Sydneyju mi je natakarica med zajtrkom dejala, da ni vedela, da se lahko telo tako premika. Gre za nadgradnjo tistega, kar se je dogajalo v filmu.

Je bilo težko najti novega Johnnyja in novo Baby?

Bilo je težko. Nekateri so na avdiciji poskušali posnemati Patricka Swayzeja, spet drugi so plesali čisto drugače. Pomislila sem, kaj počno? Nato pa mi je bilo jasno, da so vsi film videli že večkrat. Avstralijo sem za začetek predstave izbrala namenoma, saj tamkajšnji plesalci slovijo kot zelo mišičasti, nisem želela baletnika. Odgovorne sem vprašala, kdo je najboljši plesalec v Avstraliji in kako je videti. Rekli so mi, da je sanjski. Pripeljal se je z motorjem. Rekla sem mu, da me sicer ne pozna, me pa zanima, ali bi bil pripravljen biti zaradi šova leto dni odsoten od doma. Nikakor, mi je dejal. Nato sem ga vprašala, ali pozna Umazani ples, in odgovoril mi je, da je zaradi tega filma začel plesati. Vedela sem, da bo moj. Podobne zgodbe so se zgodile tudi z drugimi plesalci in plesalkami.

Rodili ste se v New Yorku, tam tudi živite. Si predstavljate življenje kje drugje?

Seveda. Kot plesalka sem dobro leto živela v Rimu in tudi sicer rada potujem. Toda New York te tako navduši, da se vedno rada vrnem. Res življenje tam ni ravno poceni, a je živeti v njem naravnost sanjsko. Poskušajte preživeti kakšen mesec ali dva v New Yorku tudi sami, ne bo vam žal. Sedite v kavarno in mirno opazujete, kako ves svet drvi mimo vas. Najlepše pa je poslušati druge, o čem govorijo. V poslušanju drugih naravnost uživam. Kar je najbolj zanimivo, nemogoče je vedeti, ali so ljudje, ki gredo mimo, poslovneži, oblikovalci ali prostitutke. Tudi meni se je že zgodilo, da so mi dejali, naj delam v drugi ulici, ker so bili prepričani, da sem prostitutka.

Veliko se ukvarjam tudi z brezdomci, ki jih je žal veliko. Spominjam se, ko so me enkrat okradli na podzemni železnici. Do mene je prišel sprevodnik in me vprašal za karto. Ker je seveda nisem imela, mi je rekel, naj kupim novo. Ko sem mu dejala, da so me okradli, ga to ni ganilo in me je vrgel iz vagona, rekoč, tole je ena brez denarja in osebne. Gledali so me kot revno gospo, najverjetneje brezdomko, pa čeprav sem imela nekaj minut pozneje sestanek s hollywoodskim producentom. Tudi to je New York.

Za nekaj dni ste prvič obiskali tudi Slovenijo. Vtisi?

Razlogov za obisk je bilo kar nekaj, sem pa dobila še eno potrditev, da znanje geografije ni ravno moja močna plat. Mislila sem namreč, da ste 20 minut od Nemčije. Načrtovala sem snemanje filma v južni Franciji, prijatelj Alex pa mi je dejal, naj obiščem Bled, ker je naravnost prekrasen. Rekla sem si, zakaj pa ne, mogoče bi pa film raje posnela v Sloveniji, sploh zato, ker sta na Bledu tudi primerna hotel in grad. Po pogovoru z županom sem izvedela zanimivo zgodovino Bleda, za nameček pa sem po naključju ugotovila, da se na Bled rada vrača tudi moja prijateljica. Očitno ljudje tukaj občutijo srečo in dobroto, zato se vračajo, pa čeprav bi za potovanje lahko izbrali številna prekrasna mesta v drugih državah. Vtise še sestavljam, toda sem pozitivno presenečena in zdi se mi, da gre za blagoslovljeno deželo.

Je torej Grand hotel Toplice na Bledu, v katerem ste prespali dve noči, pravšnji za vaš novi film?

Mislim, da bi utegnil biti. Seveda moram še raziskati, kako razvita je filmska industrija v Sloveniji, v kolikšni meri in kako mi pri snemanju lahko pomagajo. Tukaj je nekaj posebno lepega, kot Shangri-La (mistična harmonična dolina, ki jo vodijo menihi lamaitskega samostana v zahodnem delu gorovja Kunlun, op.a.). Čeprav imate težko in kompleksno zgodovino, čutim, da je v zraku nekaj, kar bi bilo za snemanje mojega filma dobrodošlo.

Ime ste dobili po Eleanor Roosevelt, ženi 32. ameriškega predsednika, slišal sem tudi, da ste sodelovali v več političnih kampanjah. Vas politika zanima?

Predsedniku Obami sem v njegovi kampanji pomagala pri nagovarjanju volilcev, kar me je veselilo. Potrkaš na vrata, si vljuden in skušaš odgovoriti na mnoga vprašanja. Govorilo se je, da bo Obama vsem Američanom vzel orožje, ki ga imajo doma, za kar so še posebno občutljivi v Pensilvaniji, kjer je veliko lovcev. Seveda je bila zgodba drugačna, omejiti so želeli, da bi v soboto popoldne pijan človek šel v trgovino v New Yorku in kupil orožje za vsega deset dolarjev, nato pa povzročil masaker. Ta ideja se mi je zdela odlična in zakon je šel skozi. Zanimivo se je bilo pogovarjati z ljudmi in jih prepričevati, da jim orožja ne bodo vzeli. Moraš biti prijazen, da vas imajo na neki način radi, vam verjamejo in na koncu tudi ustrezno glasujejo.

Mnogi so namreč glasovali za Obamo, pa čeprav so navzven dajali vtis, da so proti njemu. Tako se spomnim moškega, ki je imel pred hišo velik oglas za republikanca Johna McCaina, pred vrati veliko puško, toda izbral je Obamo. Mnogi so govorili nekaj, nato pa glasovali drugače. V ZDA je veliko grdega, a tudi veliko lepega. Ljudje želijo biti dobri in početi dobre stvari, nihče si ne želi vojne in mrtvih mladeničev. Grozno je gledati veterane vojne, pohabljene tako telesno kot psihično. Ustanov, ki bi jim lahko pomagale, pa je žal premalo. Vonja po smrti, ki sem ga v svojem stanovanju vonjala po napadih na dvojčka, ne bom pozabila nikoli.

Ste Judinja. Poznamo krvavo zgodovino Judov med drugo svetovno vojno. Kako je bil Jud v ZDA?

Čisto drugače kot kjer koli drugje po svetu, zlasti če ste ženska. Pri nas sploh ni pomembno, ali si Jud ali kaj drugega. Živim v New Yorku, kjer je Judov veliko, tudi med mojimi prijatelji, a se o tem sploh ne pogovarjamo. Živeti v ZDA je nekakšna prosta vstopnica, kjer narodnost ni pomembna. Ko sem pred kratkim obiskala Nemčijo, sem videla, da je skorajda v vsaki drugi ulici obeležje, ki spominja na grozote iz vojne. V muzeju holokavsta v Berlinu se tre obiskovalcev. In v Nemčiji se mi je že večkrat zgodilo, da so se mi zaradi imena, ki je nedvoumno judovsko, ljudje opravičevali in celo jokali. Toda zgodovina je pogosto kruta, zdi pa se mi pomembneje, da se obrnemo v prihodnost in skušamo ustvariti boljši svet. Seveda marsičesa, kar se dogaja v svetu, žal ne razumem.