»Razmišljali smo, kako ga zaščititi,« se spominja Ratajčeva. Klicali so starše, a sta se oba, oče in mati, močno razburila. »Eden od staršev je bil izrazito nasilen, drugi od staršev, ki je bil tudi nasilen in je bil hkrati tudi sam žrtev nasilja, pa otroka ni znal zaščititi.« Tragično je bilo, da so starši stopili skupaj in je otrok v svoji stiski ostal osamljen. »Takrat je bilo treba reagirati zelo hitro. Ne sme se zgoditi, da se v takšni stiski ne bi počutil varnega.«

Razočaranje

Večina socialnih delavcev in psihologov s centrov za socialno delo je lahko bila včeraj zvečer po vsej državi razočarana. Simona Ratajc, ki je hkrati predsednica društva socialnih delavk in delavcev in v tej vlogi zastopa več sto kolegov, pravi, da so si za celovito spremembo zakonodaje v sodelovanju s profesorji in drugimi strokovnjaki prizadevali vrsto let. Padec družinskega zakonika na referendumu – s petinpetdesetimi odstotki glasov proti – pomeni padec zakonskih okvirjev, s katerimi bi bilo mogoče otroke bolje zaščititi. »Padec družinskega zakonika je velika škoda, saj bi prinesel več naprednejših, boljših podlag za delo,« je včeraj pozno zvečer izid referenduma komentirala naša sogovornica. »Potrebovali bi ga predvsem takrat, ko je treba zaradi ogroženosti zaščititi najšibkejše, otroke. Družinski zakonik je primerno postavil okvire tudi za delo s celotno družino po odvzemu otroka. Predpisoval je, kako naj v rehabilitacijo vključimo starše. Zato je včerajšnji rezultat velika škoda.« Ker družinski zakonik ne bo uveljavljen, bodo socialni delavci v nujnih primerih še vedno primorani improvizirati.

Simona Ratajc, CSD Maribor, predsednica društva socialnih delavk in delavcev Slovenije:
Nikoli nismo hoteli, da bi se o tako pomembnih strokovnih vprašanjih odločalo na referendumu. To ni stvar ideoloških pogledov. (foto: Bojan Velikonja)

Ratajčeva pravi, da so se v opisanem primeru mariborskega fanta socialni delavci skušali znajti kar s pomočjo zakona o upravnem postopku. »Izrekli smo ustno odločbo (ki je uradna oblika odločbe, op. p.) in fanta umaknili iz družine.« Ustne odločbe o začasnem odvzemu otrok so v urgentnih primerih socialni centri doslej večkrat izrekali, saj bolje niso znali. »Če so se starši na to pritožili, pa je lahko inšpekcija ugotavljala tudi, da takšnega načina zakon ne dovoljuje,« je zavzdihnila Ratajčeva. Za takšne primere namreč v področnem zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je bil sprejet leta 1976, ni posebnih zakonskih določil.

Pred nekaj desetletji so se družbene vrednote še navezovale na dolgo zgodovino človeštva, v kateri so otroci veljali za majhne odrasle. Veljalo je, da je starševska pravica do upravljanja življenj njihovih otrok sveta. Današnji čas, ko družba razmišlja, da otroci morda le niso absolutna lastnina staršev, pa je v zgodovinskem smislu kratek. Razmislek, ki leta 1976 ob sprejemanju družinske zakonodaje še zdaleč ni bil v ospredju, je stal prav v jedru debate pred referendumom o družinskem zakoniku: bo družba na zakonskem področju, ne le v realnem življenju, stopila korak naprej ali se bo vrnila v srednji vek?

Potrebe centrov za socialno delo po novem družinskem zakoniku so bile pred referendumom potisnjene v ozadje, saj jih je prekrila ideologija. A kot opozarjajo strokovnjaki, je bil družinski zakonik pisan ravno za primere, ko gre v družinah vse narobe. Ko je vse prav, družina države skorajda ne potrebuje.

Socialni delavci so se bili torej v neugodnih (zakonskih) okoliščinah vedno primorani naslanjati na različne zakonske rešitve, tudi na zakon o upravnem postopku. Uporabljali so ga z veliko domišljije, saj je bil pisan za povsem drugačne primere in nikakor ne z mislijo na reševanje nemočnih otrok pred batinami.

»V novem družinskem zakoniku pa je bilo jasno napisano, da center lahko nemudoma izvede ukrep začasnega odvzema otroka, šele po tem pa bi stekel postopek,« je rekla Ratajčeva. Prejšnji teden, tik pred odločilnim referendumom, smo osebno govorili s petimi socialnimi delavkami različnih CSD v Ljubljani in Krškem. Vse sogovornice so rekle, da bi jim bil družinski zakonik z drugačnimi določili v veliko pomoč. »Tudi zato, ker bi težo odločanja prevzelo sodišče,« je rekla Simona Ratajc. Sodišče bi moralo o upravičenosti urgentnega odvzema otroka odločiti v roku oseminštiridesetih ur po tem.

Negotovo odločanje

Brez te možnosti teža odločitve pade kar na centre za socialno delo. Ti so hkrati določevalci in izvajalci nujnih ukrepov. »Če bi to delo prevzela sodišča, bi nam ostalo več časa za delo z ljudmi,« je zavzdihnila Ratajčeva. Nad delom z ljudmi, otroki visi senca težke odgovornosti, ki ni ustrezno podprta z zakonom. Zaradi travmatičnosti posegov v starševsko in družinsko suverenost – družinska zasebnost je dejansko eden najskrbneje varovanih družbenih tabujev – so se odločitvam socialni delavci doslej raje izogibali. Centri za socialno delo namreč ne morejo proti volji staršev storiti skoraj ničesar. Tvegajo pa v obeh primerih: če otroka urgentno odvzamejo, jih lahko doleti obtožba, da manipulirajo z zakonom ali ga celo kršijo. Če ga ne odvzamejo, pa je hudo. »Ko je stvar odprta, jo nosiš ves čas v sebi,« pripoveduje Ratajčeva. »Včasih ne veš, kaj se bo tisti dan zgodilo z otrokom, a ne moreš stopiti zraven. Počutiš se nemočnega. Zvečer greš spat in upaš, da bo zjutraj vse v redu. Oddahneš se, ko izveš, da je otrok še cel in da je prišel v šolo. Ta pritisk je velikanski.«

Socialni delavci so zato upali, da bo uveljavljena nova možnost izvajanja nadzora nad družino, kadar otroka ni treba oziroma ni mogoče umakniti, a je še vedno ogrožen. Takšen nadzor bi lahko socialni delavci izvajali, tudi če se neodgovorni starši, ki ne razumejo ali niso sposobni razumeti svoje starševske naloge, z njim ne bi strinjali. »Seveda pri tem ni šlo toliko za nadzor kot za pomoč,« pojasnjuje naša sogovornica. Če so nadzirani, imajo ljudje občutek, da jih nadzor omejuje in zato v družini odnosov ne morejo urediti, kot bi bilo prav. »Če socialni delavec pride z namenom pomagati staršem, pa se družina res lahko usposobi za normalno življenje.«

Na centre za socialno delo so večkrat leteli tudi očitki, da otroke zgolj umaknejo iz matične družine, potem pa se z njo ne ukvarjajo. Otroci so bili nastanjeni pri rejniških družinah in so tam ostajali daljši čas. Po eni strani, pravi Ratajčeva, je to razumljivo. Otrok ni žoga, ki bi si jo lahko poljubno podajali. »Potrebuje leto, dve, tri, da se v novi družini ustali,« pojasnjuje. Na drugi strani pa reševanje onemogoča tudi nepripravljenost bioloških staršev na sodelovanje. Starši se morda čutijo negotove, saj so nedorečene tudi pristojnosti centrov za socialno delo pri urejanju stikov med otroki in starši. »Družinski zakonik bi omogočil postavitev časovnih rokov. Prevečkrat smo se prisiljeni spraševati, kako naj bodo stiki časovno urejeni,« pravi Ratajčeva.

Zakonik bi urejal tudi prisotnost strokovnjaka, ki bi pomagal pri tem, da bi stiki med otroki in starši postali pristnejši in da se ne bi zaradi (zapovedanih) stikov otroci znašli v stiski. Če srečevanje z biološkimi starši otroku bolj škodi kot koristi, bi lahko strokovnjaki centra za socialno delo sodišču predlagali tudi spremembo, ki bi bila za otroka koristnejša. V vsakem primeru pa bi bila v središču pozornosti korist otroka, kar je bil tudi osrednji duh družinskega zakonika.

Ideologija porazila stroko

»Njegova prednost je bila, da je bil oblikovan celostno. Urejal je nujne primere, udejanjal pa je tudi človekove pravice tistih otrok, ki imajo s tem trenutno težave,« je razočarana Simona Ratajc. »Obenem pa ni nikomur nič odvzemal.« Naša sogovornica je včeraj zvečer večkrat poudarila, da so se v društvu zavzemali tudi za pravice manjšinskih skupnosti. Ni jih imenovala, a bilo je jasno, da gre za istospolne pare. Proti tem je bil uperjen včerajšnji rezultat. Kar pa je seveda absurdno: posvojitve otrok pri istospolnih parih, pri čemer je eden od partnerjev biološki roditelj otroka, so po slovenski zakonodaji že mogoče in se že izvajajo. Ljudje so včeraj glasovali proti zakonu, ki ne bi na tem področju spremenil ničesar.

Na vprašanje, kako naprej, je predsednica socialnih delavk in delavcev pomolčala. »Moramo se usesti in razmisliti,« je rekla. »Nikoli nismo hoteli, da bi se o tako pomembnih strokovnih vprašanjih odločalo na referendumu. To ni stvar ideoloških pogledov. Družinski zakonik je bil rezultat strokovnih izkušenj.« Referendum je bil stroki vsiljen. Ratajčeva opozarja, da po včerajšnjem rezultatu ostajajo najbolj izpostavljeni delavci v centrih za socialno delo. Še bolj od njih pa bodo izpostavljeni otroci.