V medijih pa je mogoče zaslediti napovedi, da bo Kitajska prenehala jemati organe usmrčenim zapornikom, a ne prej kot po petih letih. Iz pisarn pristojnih za to problematiko, pravijo, da bo država pripravila nov vsenacionalni sistem doniranja organov.
Poznavalci pa opozarjajo, da je to zelo smela in optimistična napoved, kajti problem je veliko preveč zapleten, da bi ga lahko v tem času rešili zgolj z uvajanjem nekega sistema. Najprej, oblasti so rešitve napovedale že pred leti, a se doslej ni veliko spremenilo.
Drugi problem je, da je donatorstvo najbolj odvisno prav od organov na smrt obsojenih, saj od tam pridobijo kar dve tretjini organov. Na Kitajskem vsako leto potrebuje presaditev organov okoli 1,5 milijona ljudi, državne institucije, zadolžene za zagotavljanje potrebnih organov, pa lahko priskrbijo pičlih 10.000. Zato se zatekajo k spornem odvzemu organov usmrčenih zapornikov, teh pa je po nekaterih ocenah nekaj tisoč na leto.
Donatorstvo organov je na Kitajskem nerazvito in še nekaj časa bo takšno, ker pri večini prebivalstva prevladuje versko utemeljeno prepričanje, da mora biti telo pokopano celo. Zaradi takšnega stanja pa je razvit in dejaven črni trg nabave in prodaje organov za presaditev, ki ga oblasti bodisi ne morejo bodisi nočejo odpraviti. Pravijo, da v ustreznih institucijah razmišljajo, da bi Kitajcem ponudili denarno nadomestilo že takrat, ko in če se odločijo, da vstopijo v sistem donatorstva. Na ta način bi tudi zmanjšali vpliv črnega trga. Rdeči križ pa opozarja na še en problem uporabe organov usmrčenih zapornikov. Njihovo zdravstveno stanje ni ravno bleščeče, zato so njihovi organi neustrezni ali pa zaradi pomanjkljivega nadzora po presaditvi izzovejo vnetja, pogosto pa telo zavrže takšne organe.
