Čeprav je MI5, že dolgo preimenovana v varnostno službo (Security Service), nastala že leta 1909, je politična oblast njen obstoj uradno priznala in uzakonila šele leta 1989 s sprejemom zakona o varnostni službi.

V 103 letih zgodovine je imela šestnajst generalnih direktorjev. Menjavali so jih v povprečju na vsakih šest let in osem mesecev. Njihova imena so znana Otočanom, vendar so jih izvedeli pred manj kot desetletjem. Kot prva se je javnosti leta 1993 razkrila Stella Rimington, prva izmed samo dveh žensk, ki sta vodili MI5, in njen trinajsti generalni direktor (1992-1996). Nekoč je direktorje imenoval premier na skrivaj, zdaj jih javno. Do leta 1952 je bil njihov neposredni politični šef premier, od leta 1952 je to notranji minister. Če vzamemo pod drobnogled zamenjave direktorjev v novejši zgodovini, ugotovimo, da so službovali od štiri do pet let, pa tudi, da se menjave časovno nikoli niso ujele s spremembo stranke na oblasti. Z drugimi besedami: prihod nove oblasti ni pomenil prihoda novega šefa MI5.

MI5 se je izjemno razrasla med drugo svetovno vojno in v letih pred tem. Zgodovinarji ugotavljajo, da je zaradi "vohunske histerije" dobila veliko več denarja in ljudi, kot jih je potrebovala za odkrivanje nemških vohunov. Da bi obdržala denar (po starem pravilu državne birokracije, po katerem ti znižajo proračun, če ne porabiš denarja), si je med vojno naložila mnoge dodatne pristojnosti, ki niso imele nobene zveze z odkrivanjem tujih vohunov. Postala je veliko bolj politična in je začela nadzirati tudi pacifiste, organizacije, ki so bile proti vojaškemu naboru, in delavske organizacije. Po drugi svetovni vojni je MI5 razširila svoje delovanje po vsem britanskem imperiju. Bolj ko je ta razpadal, več njenih vohunov se je vračalo domov in povečevalo njene vrste na domačih tleh. MI5 je igrala zelo aktivno in za mnoge zelo kontroverzno vlogo na Severnem Irskem.

Na Otoku je zelo dolgo, do začetka devetdesetih let, prevladovala uradna, tako imenovana "disneyjevska" razlaga politike, po kateri država in varnostno-obveščevalne službe nimajo nobene vloge v politiki. Bili naj bi nevtralni. Interesi v družbi naj bi se izražali v političnih strankah. Te gredo na volitve, zmagovalka volitev ustanovi vlado, država oziroma njeni organi pa potem izvajajo njeno politiko. Ko so leta 1974 generalnemu sekretarju laburistične stranke Ronu Haywardu povedali, da so na sedežu laburistične stranke prisluškovalne naprave, je dejal: "Ne govorite neumnosti! V Britaniji nimamo watergatske politike." Politolog, avtor vrste knjig o zakulisju politike in teoretik zarot Robin Ramsay že veliko let trdi, da na Otoku so imeli watergatsko politiko, tarča umazanih trikov in skritih operacij "države" in MI5 pa so bili praviloma levica in levičarski politiki. Posebej po začetku hladne vojne, najbolj pa v času laburističnih vlad Harolda Wilsona, ki je bil večkrat premier, zadnjič v dramatičnem političnem obdobju 1974-1976. Nekateri v MI5 so šli tako daleč, da so pred volitvami leta 1974 širili trditve, da je Wilson sovjetski agent in Irin simpatizer, da bi konservativcem pomagali do zmage. MI5 naj bi zbirala podatke o Wilsonu že od leta 1945, ko je bil izvoljen za poslanca. Zaradi suma, da je bil komunistični simpatizer.

BBC je leta 2006 objavil pogovor z Wilsonom, posnet neposredno po odstopu leta 1976, za katerega naj bi se odločil zaradi zdravstvenih razlogov, čeprav je imel šele šestdeset let (umrl je leta 1995). Dejal je, da "osem mesecev ni zares vedel, kaj se dogaja v varnosti", da je bil tarča dveh zarot, ene v šestdesetih, druge v sedemdesetih letih, in da so nekdanji vojaški poveljniki proti njemu zbirali zasebne armade. Leta 1974 so se na Otoku nekateri spraševali, ali se obeta vojaški udar, najbolj desničarski Daily Telegraph pa je s svojih strani strašil Otočane, da državo ogrožajo militantni sindikati, ki ji vodi komunistična partija.

Danes ima MI5 podobno vlogo kot deli ameriškega FBI, saj je odgovorna tudi za boj proti terorizmu. To novo pristojnost je dobila brez vsakršnega političnega nadzora. Zelo dolgo ni polagala nobenega računa parlamentu in je delovala samostojno, pogosto brez blagoslova vlade ali premierja. Šele od leta 1994 njeno delo spremlja parlamentarni odbor za obveščevalne in varnostne zadeve, kar pomeni, da parlamentu ni polagala računov 85 let svojega obstoja. Leta 2006 je poslanec Norman Baker tedanjo laburistično vlado obtožil, da "grmadi informacije o ljudeh, ki ne predstavljajo prav nobene nevarnosti državi", potem ko je prišlo na dan, da ima MI5 tajne arhive o 272.000 ljudeh (o vsakem stošestdesetem odraslem Otočanu). Lani je notranja ministrica laburistične vlade v senci Yvette Cooper zahtevala večji politični nadzor nad MI5, ker je, po njenem, sedanji nadzor zastarel in premajhen. Varnostno-obveščevalni šefi temu nasprotujejo, vendar se pritisk na vlado, naj poskrbi za to, vztrajno povečuje.