Prvi je ta, da moramo krizni menedžerji vedeti, kaj je za rešitev bistveno in kaj nebistveno. Krizni menedžer se ne sme nikoli ukvarjati z nebistvenimi stvarmi, dokler ne reši bistvenega. Izjava dr. Turka v Odmevih 8. marca, da ne moremo izbirati, česa se lotiti, razkriva popolno nepoznavanje soočanja s kriznim ravnanjem. Kajti tudi za nebistvene aktivnosti je potrebna energija (čas, denar, ustavljeni procesi s pravnimi posledicami), rezultat pa je pičel. Poznavajoč SFC je prihranek lahko en do največ dva zaposlena manj od sistemiziranih delovnih mest. Za vse preostale je namreč zagotovo dovolj dela. SFC je namreč "prevzel" tudi razpise za avdiovizualne medije, kar pomeni, da bo moral letno obdelati 250 do 300 prijav za subvencije in voditi nadzor nad 75 do 100 projekti. Ob tem sta med zaposlenimi tudi vodja Media Deska, ki je polovično financiran s strani EU, in Jelka Stergel, ki je bila do sedaj tudi predstavnik v Euroimagesu, kar zahteva vsaj tretjinsko delovno obveznost. Kdorkoli pozna postopke v upravnem postopku in zahteve računskega sodišča za korektno odobravanje in spremljanje sofinanciranja, ve, da gre za delovno intenzivno poslovanje, ki mora biti podprto z ustrezno administrativno in informacijsko podporo. Popolna raca je, da naj bi bili na ministrstvu za kulturo kadri, ki jih je in jih sklad in sedaj agencija "outsorsata". Sklad je "outsorsal" le nadomeščanje računovodje za čas porodniške in delno finančne operacije, ker ni bilo zaposlenega! Ne za enega ne za drugega nismo dobili nikakršnih informacij, da bi imeli na ministrstvu za kulturo proste usposobljene kadre! Iz javnih podatkov je razbrati, da je agencija "outsorsala" še delo Petra Sotoška, kar pa je po mojem mnenju napaka obeh omenjenih direktorjev in ne sistemska napaka, sploh ker je bilo verjetno to sugerirano s kulturnega ministrstva. Neustrezno je tudi sklicevanje na mnenje računskega sodišča, ki naj bi ugotovilo, da gre le za posredovanje proračunskega denarja. Večina poslancev v državnem zboru je namreč ugotovila, da je prav, da se z novim zakonom ustanovi od politike neodvisna agencija, ki bo poleg posredovanja proračunskega denarja za subvencije v produkcijo in podporo festivalom skrbela še za izobraževanje, trženje starejših filmov (Vibe in Triglav filma), privabljanje tujih producentov v Slovenijo in druge stvari, povezane s filmom, mnenje računskega sodišča o morebitni nepotrebnosti agencije, ker bi razdeljevanje proračunskega denarja lahko izvajalo ministrstvo za kulturo samo, pa nadgradila v smiselno organizacijo. Za te denarja lačne čase je promocija možnosti snemanj tujih producentov v Sloveniji, ki lahko prinesejo milijonske zaslužke, še kako pomembna. Druge inštitucije, ki bi bila primerna za to nalogo, ni!Me prav zanima, ali Turk pozna rezultate delovanja podpore filmu pred sedemnajstimi leti na ministrstvu za kulturo. Izjava, da "v vseh teh letih rezultati niso nič drugačni kot prej", kaže na popolno blefiranje ministra. Še redki filmofili se komaj spomnijo, kaj je bilo v letih do 1995!Drugi razlog je preprosto dejstvo, da gre za specifično dejavnost, kar bi moralo biti poznano vsem, ki se ukvarjajo s kulturno politiko. Razen Italije, Litve in Cipra nobena država nima tega organiziranega v okviru državnih inštitucij. Zakaj se ne zgledujemo po Evropi tudi pri tem? Pričakoval bi, da so zadnji dvomljivci odpadli ob argumentih za nov zakon, kjer je bila zadeva več kot dobro podprta z argumenti. Ali je dr. Turk prebral primerjalno analizo ureditve v Evropi, ki je bila narejena ob sprejetju zakona? Najde jo na bivšem ministrstvu za kulturo ali na SFC. Tudi besede o sinergijskih učinkih, ki bi bili prisotni ob ukinitvi SFC in prenosu delovanja na ministrstvo, ne zdržijo resne presoje. Na ministrstvu za kulturo se je in bi se lahko tudi v prihodnje z nujnim nadzorom planiranja in delovanja SFC ukvarjala največ ena oseba, ki pa ob tem dela še druge stvari. Ob tem na ministrstvu za kulturo ni (bilo) veliko kadrov, ki bi lahko sodelovali v timu za slovenski film, hkrati pa kadri SFC ne morejo koristiti delovanju ministrstva za kulturo. Ker gre za specifično dejavnost!Dejstvo je, da majhne organizacije, če imajo dobre vodje, niso nič bolj potratne pri izrabi človeških in materialnih resursov, kot če so vključene v večje heterogene enote. Računovodstvo, ki bi bilo v večji organizaciji lahko bolj učinkovito, je, kot rečeno, že "outsorsano". Pravnik na SFC je prezaseden in tako in tako potrebuje zunanjo pomoč… Da bo jasno, za kakšne prihranke bi lahko šlo, nekaj podatkov. Za plače zaposlenih je šlo leta 2010 207.000 evrov, za materialne stroške delovanja sklada pa, reci in piši, 319.000 evrov. Desetodstotni prihranek, kar je verjetno največ, kar bi lahko dosegli, bi torej znašal 53.000 evrov!Na koncu tako ostane le domneva, da so predlagatelji bodisi nepoznavalci problematike poslovnih procesov in pravil prestrukturiranja bodisi gre za (skrbno) načrtovan prevzem nadzora nad razdeljevanjem denarja davkoplačevalcev tudi na tem področju. Ker bi bilo brez ukinitve SFC to težko (za kar so "krivi" prejšnja ministrica in drugi na ministrstvu za kulturo ter seveda parlament, ki je tak zakon sprejel), so se našli na isti valovni dolžini tehnokrati in priskledniki.Se še spominjate, kako sta Virant in njegova lista obljubljala, da zamenjave kadrov brez resnih razlogov ne bo? Tehnokratom pa priporočam resen premislek o povedanem. Vsaka racionalizacija prinese na začetku večje stroške in padec učinkovitosti. Torej se je treba ukvarjati z bistvenimi problemi, ki res lahko prinesejo pomemben prihranek (recimo v javnem sektorju "prisila" glede odhoda v pokoj, ko so izpolnjeni vsi pogoji, in podobno). Demonstracija moči in volje za spremembe je veliko premalo. Igor Kadunc, nekdanji direktor Filmskega sklada, po mnenju SDS politično nastavljen kader, na zavod za zaposlovanje poslan v času ministrice Majde Širca.a se razumemo, nikakor ne zagovarjam delovanja SFC pod dr. Rugljem niti sedanjim Rutarjem! Pa ne zato, ker sta na meni dokazovala, da se da tudi zaposlene v javnem sektorju odpustiti. Ne! Po mojem mnenju sta center slabo vodila, zamujala in še kaj bi se našlo. Kljub temu imam zahtevo, da se njegova dejavnost prenese na superministrstvo, za veliko, nedopustno napako. Iz dveh ključnih razlogov.

Prvi je ta, da moramo krizni menedžerji vedeti, kaj je za rešitev bistveno in kaj nebistveno. Krizni menedžer se ne sme nikoli ukvarjati z nebistvenimi stvarmi, dokler ne reši bistvenega. Izjava dr. Turka v Odmevih 8. marca, da ne moremo izbirati, česa se lotiti, razkriva popolno nepoznavanje soočanja s kriznim ravnanjem. Kajti tudi za nebistvene aktivnosti je potrebna energija (čas, denar, ustavljeni procesi s pravnimi posledicami), rezultat pa je pičel. Poznavajoč SFC je prihranek lahko en do največ dva zaposlena manj od sistemiziranih delovnih mest. Za vse preostale je namreč zagotovo dovolj dela.

SFC je namreč "prevzel" tudi razpise za avdiovizualne medije, kar pomeni, da bo moral letno obdelati 250 do 300 prijav za subvencije in voditi nadzor nad 75 do 100 projekti. Ob tem sta med zaposlenimi tudi vodja Media Deska, ki je polovično financiran s strani EU, in Jelka Stergel, ki je bila do sedaj tudi predstavnik v Euroimagesu, kar zahteva vsaj tretjinsko delovno obveznost. Kdorkoli pozna postopke v upravnem postopku in zahteve računskega sodišča za korektno odobravanje in spremljanje sofinanciranja, ve, da gre za delovno intenzivno poslovanje, ki mora biti podprto z ustrezno administrativno in informacijsko podporo.

Popolna raca je, da naj bi bili na ministrstvu za kulturo kadri, ki jih je in jih sklad in sedaj agencija "outsorsata". Sklad je "outsorsal" le nadomeščanje računovodje za čas porodniške in delno finančne operacije, ker ni bilo zaposlenega! Ne za enega ne za drugega nismo dobili nikakršnih informacij, da bi imeli na ministrstvu za kulturo proste usposobljene kadre! Iz javnih podatkov je razbrati, da je agencija "outsorsala" še delo Petra Sotoška, kar pa je po mojem mnenju napaka obeh omenjenih direktorjev in ne sistemska napaka, sploh ker je bilo verjetno to sugerirano s kulturnega ministrstva.

Neustrezno je tudi sklicevanje na mnenje računskega sodišča, ki naj bi ugotovilo, da gre le za posredovanje proračunskega denarja. Večina poslancev v državnem zboru je namreč ugotovila, da je prav, da se z novim zakonom ustanovi od politike neodvisna agencija, ki bo poleg posredovanja proračunskega denarja za subvencije v produkcijo in podporo festivalom skrbela še za izobraževanje, trženje starejših filmov (Vibe in Triglav filma), privabljanje tujih producentov v Slovenijo in druge stvari, povezane s filmom, mnenje računskega sodišča o morebitni nepotrebnosti agencije, ker bi razdeljevanje proračunskega denarja lahko izvajalo ministrstvo za kulturo samo, pa nadgradila v smiselno organizacijo. Za te denarja lačne čase je promocija možnosti snemanj tujih producentov v Sloveniji, ki lahko prinesejo milijonske zaslužke, še kako pomembna. Druge inštitucije, ki bi bila primerna za to nalogo, ni!

Me prav zanima, ali Turk pozna rezultate delovanja podpore filmu pred sedemnajstimi leti na ministrstvu za kulturo. Izjava, da "v vseh teh letih rezultati niso nič drugačni kot prej", kaže na popolno blefiranje ministra. Še redki filmofili se komaj spomnijo, kaj je bilo v letih do 1995!

Drugi razlog je preprosto dejstvo, da gre za specifično dejavnost, kar bi moralo biti poznano vsem, ki se ukvarjajo s kulturno politiko. Razen Italije, Litve in Cipra nobena država nima tega organiziranega v okviru državnih inštitucij. Zakaj se ne zgledujemo po Evropi tudi pri tem? Pričakoval bi, da so zadnji dvomljivci odpadli ob argumentih za nov zakon, kjer je bila zadeva več kot dobro podprta z argumenti. Ali je dr. Turk prebral primerjalno analizo ureditve v Evropi, ki je bila narejena ob sprejetju zakona? Najde jo na bivšem ministrstvu za kulturo ali na SFC. Tudi besede o sinergijskih učinkih, ki bi bili prisotni ob ukinitvi SFC in prenosu delovanja na ministrstvo, ne zdržijo resne presoje. Na ministrstvu za kulturo se je in bi se lahko tudi v prihodnje z nujnim nadzorom planiranja in delovanja SFC ukvarjala največ ena oseba, ki pa ob tem dela še druge stvari. Ob tem na ministrstvu za kulturo ni (bilo) veliko kadrov, ki bi lahko sodelovali v timu za slovenski film, hkrati pa kadri SFC ne morejo koristiti delovanju ministrstva za kulturo. Ker gre za specifično dejavnost!

Dejstvo je, da majhne organizacije, če imajo dobre vodje, niso nič bolj potratne pri izrabi človeških in materialnih resursov, kot če so vključene v večje heterogene enote. Računovodstvo, ki bi bilo v večji organizaciji lahko bolj učinkovito, je, kot rečeno, že "outsorsano". Pravnik na SFC je prezaseden in tako in tako potrebuje zunanjo pomoč… Da bo jasno, za kakšne prihranke bi lahko šlo, nekaj podatkov. Za plače zaposlenih je šlo leta 2010 207.000 evrov, za materialne stroške delovanja sklada pa, reci in piši, 319.000 evrov. Desetodstotni prihranek, kar je verjetno največ, kar bi lahko dosegli, bi torej znašal 53.000 evrov!

Na koncu tako ostane le domneva, da so predlagatelji bodisi nepoznavalci problematike poslovnih procesov in pravil prestrukturiranja bodisi gre za (skrbno) načrtovan prevzem nadzora nad razdeljevanjem denarja davkoplačevalcev tudi na tem področju. Ker bi bilo brez ukinitve SFC to težko (za kar so "krivi" prejšnja ministrica in drugi na ministrstvu za kulturo ter seveda parlament, ki je tak zakon sprejel), so se našli na isti valovni dolžini tehnokrati in priskledniki.

Se še spominjate, kako sta Virant in njegova lista obljubljala, da zamenjave kadrov brez resnih razlogov ne bo? Tehnokratom pa priporočam resen premislek o povedanem. Vsaka racionalizacija prinese na začetku večje stroške in padec učinkovitosti. Torej se je treba ukvarjati z bistvenimi problemi, ki res lahko prinesejo pomemben prihranek (recimo v javnem sektorju "prisila" glede odhoda v pokoj, ko so izpolnjeni vsi pogoji, in podobno). Demonstracija moči in volje za spremembe je veliko premalo.

Igor Kadunc, nekdanji direktor Filmskega sklada, po mnenju SDS politično nastavljen kader, na zavod za zaposlovanje poslan v času ministrice Majde Širca.