Lubanga ni tako znan kot kakšno drugo ime na črnem seznamu ICC. Vseeno pa bo razsodba za sodišče prelomna, saj bo prva, obenem pa se z njo odpira vprašanje učinkovitosti tega prvega stalnega mednarodnega sodnega organa za pregon najhujših zločinov.

Deset let je pač dolgo obdobje, vsaj po mnenju kritikov, ki sodišču očitajo neučinkovitost. "Tožilstvo skrb zbujajoče močno zaostaja in vsi smo zadovoljni, da je sploh prišlo do te točke, kjer je. Obenem pa od ICC še čakamo velike sodbe, do kakršnih so prišla sodišča za nekdanjo Jugoslavijo, za Ruando in za Sierra Leone. ICC tega še ni zmogel," je za agencijo Reuters dejal profesor mednarodnega prava z univerze v Middlesexu William A. Schabas. Lorraine Smith van Lin z Mednarodnega združenja odvetnikov v Haagu pa pravi, da je sodba Lubangu "resnično pomembna za kredibilnost ICC kot inštitucije. Gre za prvo obsodbo in pomembno je, da se ob njej sodišče dokaže".

Ideja, ki je zelo dolgo zorela

V mednarodni skupnosti je dolgo zorela ideja in potreba po ustanovitvi stalnega sodišča, ki bi lahko preganjalo in sodilo za najhujše zločine, kot so genocid, vojni zločini in zločini proti človečnosti. Živa je bila že v začetku prejšnjega stoletja, pa po sojenju za zločine v drugi svetovni vojni na sodiščih v Nürnbergu in Tokiu. V začetku 90. let je ideja dobila konkretne obrise, še dodatno pa je realizacijo spodbudila ustanovitev posebnih sodišč za vojne zločine na tleh nekdanje Jugoslavije in v Ruandi. Leta 1998 je bil sprejet rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča, po ratifikaciji zadostnega števila držav pa je statut 1. julija 2002 začel veljati.

Statut je ratificiralo 120 držav, še 32 pa ga je podpisalo. ICC ima pristojnosti za pregon v primerih, ko je domnevni storilec vojnega zločina, genocida ali zločina proti človeštvu iz države pristopnice, ko se je domnevni zločin zgodil na tleh države pristopnice ali ko ga za ukrepanje pooblasti varnostni svet. Pa še v teh primerih sodišče ukrepa le, če države same ne morejo ali nočejo preganjati domnevnih zločinov. Tudi s tem je mogoče pojasniti relativno nizko število primerov - trenutno potekajo postopki proti 24 osebam iz sedmih držav (vse so v Afriki).

Glavni tožilec sodišča, Argentinec Luis Moreno - Ocampo, ki se mu letos izteče devetletni mandat, pravi, da je napredek sodišča velik glede na to, da je delo začelo iz nič. "Ko smo začeli delo, so nam govorili, da nam nikoli ne bo uspelo nikomur soditi. Zdaj opravljamo preiskave v sedmih državah, imamo ljudi v priporu, smo normalno sodišče," je za AFP dejal Ocampo. Vendar nanj letijo nekatere kritike. Schabas pravi, da se Moreno izogiba primerov, kjer bi lahko na prste stopil stalnim članicam varnostnega sveta, kot so tisti v Afganistanu, Gazi, Iraku ali Kolumbiji. Pri čemer pa je za sodišče težava ta, da statuta niso podpisale države, kot so Združene države (ki so umaknile prvotni podpis), Kitajska ali Indija, skupno pa statusa ni podpisalo 42 držav, kjer ICC torej nima jurisdikcije. Potem je tu še težava, da se včasih zdi, da obtožnice ICC nimajo ustrezne avtoritete. Lep primer je sudanski predsednik Omar Al Bašir, za katerega je sodišče zaporni nalog zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu v Darfurju izdalo že marca 2009, pa države z njim še naprej sklepajo posle, Kenija pa se je med njegovim obiskom leta 2010 kar zavestno odločila, da ga ne aretira (ICC je tu odvisen od posameznih držav).

Na seznamu tudi zloglasni Joseph Kony

Poleg Baširja je med imeni, ki jih je obtožil ICC, še en (bivši) šef države, nekdanji predsednik Slonokoščene obale Laurent Gbagbo, ki so ga lani novembra prepeljali v Haag. Na seznamu ICC so nekdanji namestnik kenijskega premierja Uhuru Muigai Kenyatta, sin nekdanjega libijskega voditelja Saif Al Islam, ki je v priporu v Libiji, pa v teh dneh posebej izpostavljeni zloglasni vodja ugandske gverilske skupine Joseph Kony. Po lanskem nalogu varnostnega sveta je bil ICC pristojen tudi za Libijo in je izdal zaporni nalog za kasneje ubitega voditelja Moamerja Gadafija. ICC je doslej izdal zaporne naloge za 19 oseb, devet pa jih je pozval pred sodišče na zaslišanje. Pet oseb je v priporu v Haagu.

Lubanga bo prvi med njimi, ki bo danes dočakal sodbo (mogoča je še pritožba). Obtožen je, da je v letih 2002 in 2003 na vzhodu DR Konga v svoje Domoljubne sile za osvoboditev Konga rekrutiral osebe, mlajše od petnajst let, in jih pošiljal v oborožene spopade. Sojenje se je začelo januarja 2009.