Naj obrazložim. Dokler nisem skočila v podjetniške vode, moj vsakdan nikoli ni bil tako zorganiziran in načrtovan kot je sedaj. Skozi mesece udejstvovanja kot samostojna podjetnica, ki se ukvarja z marketinškim svetovanjem in kot vodja projekta Zaposlim delodajalca, sem ugotovila, kako pomembno je imeti dnevni načrt, spisek aktivnosti, ki jih moram postoriti. Prav tako še nikoli nisem bila tako motivirana, da bi se naučila novih stvari … Včeraj sem vam omenila, da se spopadam z InDesignom in Photoshopom (pravkar zaključujem en letak), zraven lahko pripišem še odprtokodni Inkscape, z veseljem pa bi se učila tudi španskega jezika, da bi lahko tudi s samo prižganim TV-jem vedela, kaj se dogaja pri mojih štirih najljubših mehiških nadaljevankah.

Šalo na stran. Španščina je poleg šivanja vsekakor ena izmed stvari, ki se jih želim v bližnji prihodnosti naučiti, tako da če pozna kdo kakšen izredno kratek, a izjemno učinkovit tečaj, naj mi sporoči. Ko se namreč učim novih stvari in pridobivam nova znanja, je ena izmed mojih hecnih in včasih malce nadležnih osebnostnih lastnosti, da želim vse vsrkati vase v čim hitrejšem času in čim bolj učinkovito, ali pa toliko časa sedim zraven, da pridem do nekega rezultata. Po moško ne berem navodil za uporabo, raje sama toliko časa preizkušam in trmarim, da mi a) končno uspe in skočim v zrak od navdušenja ali b) pokličem Klemena in mu povem, da stvar ne deluje in jo bom zamenjala za novo. Jasno mi je, da človek vsega resnično ne more znati in vedeti že po prvi uporabi, vendar sama konstantno stremim k temu, kar se glede na anekdoto, ki vam jo bom napisala, izkaže za vse prej kot pametno.

Kljub temu, da dnevno spijem precej kav, trenutno sem na tretji pa je ura 10:45, bi človek pričakoval, da bom večino dneva na visokih obratih, vendar se zadnje čase vseeno spopadam s pomanjkanjem energije. Nekaj časa sem vse skupaj pripisovala zimskemu mrtvilu in krajšim dnevom, zdaj pa vidim, da sem ob večerih dejansko precej utrujena, s tem da se takrat delo šele dobro prične. Ali ste opazili, da ure ob večerih tečejo hitreje kot v katerem koli drugem delu dneva? Prve tedne v podjetništvu sem mislila, da se nekdo zafrkava ali pa je moj prenosnik v neki čudni časovni coni, zdaj pa vidim, da so večerne ure izjemno kratke in je še kako pomembno, da si pri stvari in nimaš polne glave skrbi ter misli, ki bi te pri zastavljenih ciljih ovirale.

V idealnem svetu in razmerah bi vsak podjetnik spal minimalno 8 ur, vendar ker toliko časa nisem spala že 21 mesecev in 1 dan, sem se odločila, da si energijo poiščem nekje drugod. Brez kave. Dolgo časa že poslušam kako pomemben je zdrav duh v zdravem telesu (če je Aristotel tako rekel, potem nekaj zagotovo je na tem) in kako lahko športne aktivnosti zbistrijo misli ter sprostijo človeka. Tovrstnih nasvetov sem dobila že malo morje, nikoli pa jih nisem prav posebej upoštevala. Nisem nek športni entuziast, ne tečem, ne smučam, rada pa navijam za slovenske športnike, če to kaj šteje. Načeloma nisem pripadnik mainstreama. Kar je večini super in v presežnikih, meni navadno ni (izjema je Gardaland, v katerem bi lahko živela). Pa sem vseeno podlegla športni aktivnosti, ki jo opevajo in hvalijo vsepovsod. Govorim seveda o zumbi, simpatični, energični in zabavni vadbi z latino ritmi, ki te takoj posrka vase, sploh če nekdo tako rad pleše kot jaz. Prijateljice so jo opevale kot aktivnost po kateri si prijetno utrujen, a poln energije. Energija, super, to potrebujem. Za začetek sem si ogledala vse posnetke na YouTube-u, da sem sploh dobila občutek v kaj se pravzaprav spuščam. Vse skupaj je izgledalo precej preprosto, nekaj osnovnih korakov, dobra glasba in presežek energije po koncu vadbe. In sem šla. Z velikimi pričakovanji in prepričanjem, da bom uspešna.

Za vsak slučaj sem se postavila v zadnjo vrsto (najboljša odločitev vseh časov) in se razveselila norih latino ritmov, ko je inštruktor prižgal prvo pesem. Opala! Kaj se dogaja? Levo, desno, gor in dol, migat z zadnjico in boki, skok vstran, skok nazaj in ponovi vajo zdaj. Celotna skupina je veselo plesala koreografijo, jaz pa sem zadaj stala kot moški, ki se je izgubil na oddelku za žensko spodnje perilo. Za trenutek sem jasno pomislila, da sem v nadaljevalnem tečaju. Ko sem osvojila prvi gib, je bilo že konec pesmi. Inštruktor je seveda nekajkrat prišel do mene, mi pokazal določene gibe delov telesa, za katere do takrat sploh nisem vedela, da se lahko tresejo. Ves čas vadbe sem se tako počutila kot »motorični debil« in sem želela pobegniti domov pod odejo ter prekleti vse, ki so mi svetovali, da se vpišem na zumbo. Inštruktorjev nasvet naj ne pretiravam in delam po svojih zmožnostih sem seveda preslišala. Ker sem jasno pretiravala pri skakanju in sami intenziteti gibov, sem skoraj doživela kolaps in še danes imam precej boleče stegenske mišice. Očitno še nimam dovolj ali pa sem mazohistka, danes grem namreč spet, v upanju, da bom uspešnejša, ne tako lesena in da bom dočakala tisti presežek energije, ki mi ga vsi obljubljajo.

Nauk zgodbe? Vse potrebuje svoj čas. Tako kot goveja juha potrebuje nekaj časa, da se skuha, tako tudi jaz čez noč ne bom postala športnica. Pri delu je podobno, podjetja in z njimi podjetniki rastejo počasi - prav je, da se učiš novih stvari, vendar si pri tem pusti čas in naj te nikoli ne bo sram prositi za pomoč in nasvet. Četudi gre za energičnega kubanskega inštruktorja Zumbe.