Ali ste pričakovali, da boste v 46 dneh že preveslali Atlantik?
Na Kanarskih smo se odločili, da vzamemo s sabo hrane za 52 dni, smo pa pričakovali, da bomo potrebovali okoli 45 dni.
Kaj bi storili, če bi se zgodila kakšna nesreča ali če nekdo ne bi mogel več veslati?
Naša reakcija bi bila odvisna od naravne nesreče. Če bi bila ogrožena življenja, bi takoj poklicali obalno stražo v Falmouth, ki bi nato koordinirala naše reševanje. Če bi se nekdo tako poškodoval, da ne bi potreboval zdravniške pomoči, pa kljub temu ne bi mogel veslati, bi pač na barki opravljaj druga opravila, veslali pa bi preostali trije.
Česa vas je bilo na poti najbolj strah?
Nekajkrat smo imeli take valove, da je bila za kratko cela zadnja kabina pod vodo! Takrat resnično začutiš moč morja, ki je zastrašujoča.
Kateri del telesa vas je najbolj bolel?
Osebno me ni nič bolelo, Al in Steve pa sta imela probleme z zadnjicama in sta drugo polovico poti preživela večinoma na protibolečinskih tabletah.
Kaj ste najbolj pogrešali?
Hrano smo imeli v redu, ni pa bila dovolj raznolika, zato je bila zagotovo hrana predmet poželenja, o katerem smo se največ pogovarjali in o njej tudi sanjali.
Na blogu ste zapisali, da ste se veliko pogovarjali o dekletih. Ste prišli do kakšne globlje ugotovitve o ženskah?
Hehe, tudi po 45 dneh na morju so ženske ostale skrivnostna in zapletena bitja!
Zapisali ste, da ste zaradi ritma: dve uri veslanja, dve uri spanja, pogosto imeli tudi zabavne pogovore in prigode. Katera se vam je najbolj vtisnila v spomin?
Najbolj zabaven je bil Steve. Spomnim se neke noči, ko je Steve, preden je začel svojo izmeno, vprašal Simona, če mora obleči svojo piščančjo obleko!
Ste imeli kakšne halucinacije? Kako je bilo to občutiti/videti?
Tudi halucinacije smo imeli. Al je videl most in stebre. Problem je, ker se ob halucinacijah ponavadi ne zavedaš, da niso resnične. Na srečo ni bilo zapletov in so nam le popestrile življenje.
Če bi se na pot odpravili še enkrat, bi kaj spremenili, delali drugače?
Če bi še enkrat veslal čez ocean, bi drugače zapakiral hrano, da ne bi bila vsak dan ista. Pa tudi nekaj drugih malenkosti, ki pa niso odigrale ključne vloge.
Koliko časa menite, da boste potrebovali za nov podvig? In kakšen bo – če imate že kakšnega v mislih?
Naslednji večji projekt, ki se ga bom lotil, je pisanje diplome na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Za prihodnje avanture pa moram najprej govorit s sponzorji, da vidimo, če smo vsi zadovoljni z opravljenim, potem pa bomo videli, kaj in kako.
Če se zdaj ozrete nazaj na odpravo, kaj menite, da vam je dala?
Odprava mi je dala ogromno. Naučil sem se ročnih spretnosti, spoznal veliko zanimivih ljudi in lahko rečem, da sem postal tudi malo bolj pomirjen in premišljen.
