Umetnik je francoski film, črno-beli in nem (gre namreč za poklon ameriškim zvezdam nemega filma), ki je bil lani prikazan na festivalu v Cannesu. Tedaj je kritik v časniku Libération zapisal: "Pravi škandal letošnjega festivala v Cannesu ni to, da je Jean Dujardin prejel nagrado za svojo vlogo v Umetniku, ampak to, da žirija ni znala videti, da bi si to nagrado moral deliti s kužkom, ki ga spremlja skozi ves film." Film je bil posnet v Los Angelesu in v njem v stranskih vlogah nastopa tudi nekaj ameriških igralcev, toda za samo "oskarjevsko možnost" je bilo verjetno pomembneje to, da ga je za ameriško distribucijo odkupil Harvey Weinstein, ki je lani ustregel britanski kraljici, ko je angleškemu filmu Kraljevi govor Toma Hooperja pripomogel do oskarja.

Mojster uspešnega pastiša

Režiser Umetnika, 45-letni Michel Hazanavicius (v Franciji rojeni potomec litvanske družine), je ob koncu 80. let začel delati za francosko komercialno TV Canal+, kjer je pisal scenarije za parodične oddaje in skeče v izvedbi komedijantske skupine Les Nuls. Za Canal+ je tudi ne toliko posnel, kakor pa naredil (skupaj z Dominique Mezerette) La Classe américaine (Ameriški razred, 1993), ki v celoti sestoji iz odlomkov iz starih filmov v Warnerjevi produkciji. Njegov prvi film v samostojni režiji, komedija Mes amis (Moji prijatelji, 1998), je bil v kinu bolj slabo opažen, toda z 0SS 117, Le Caire nid d'espions (Kairo, vohunsko gnezdo, 2006), parodijo na vohunske filme iz 60. let, se je Hazanavicius že izkazal kot mojster pastiša. Ta film je imel v Franciji več kot dva milijona gledalcev, njegovo nadaljevanje, 0SS 117: Rio ne répond plus (Rio ne odgovarja več, 2009), pa že skoraj tri milijone. V obeh filmih je parodično vlogo francoskega vohuna odigral Jean Dujardin.

Kljub temu so se producenti vse prej kot pulili za njegov scenarij nemega in črno-belega filma o starih hollywoodskih zvezdnikih. "Vanj je verjel," kot pravi Hazanavicius, edino producent Thomas Langmann, sin slavnega in že pokojnega režiserja Clauda Berrija. Umetnika so posneli za 13 milijonov evrov (proračun Scorsesejevega Huga je znašal desetkrat več, 150 milijonov dolarjev), v francoske kinematografske blagajne pa je doslej prinesel 22 milijonov evrov.

Konec nekega obdobja

Umetnik se dogaja ob koncu 20. in na začetku 30. let prejšnjega stoletja oziroma na prehodu iz nemega v zvočni film. Njegov protagonist je zvezdnik nemega filma George Valentin (Jean Dujardin), zmeraj eleganten v beli večerni obleki, ki za studio Kinograph niza uspešnico za uspešnico. Na neki avdiciji Valentin opazi mlado plesalko Peppy (Bérenice Béjo) in ji pomaga dobiti vlogo v njegovem filmu. Toda pojavijo se prvi zvočni filmi in šef studia Kinograph, Zimmer (John Goodman), najavi, da bo nehal producirati neme filme. Valentin mu nasprotuje, češ da je zvok samo modna muha, ter sam financira, producira in režira nemi film.

Premiera njegovega filma je istega dne kot premiera zvočnega filma s Peppy, oba filma pa se ujameta s trenutkom borznega zloma leta 1929. Valentina bi rešilo edino to, da bi njegov film postal hit, ampak to postane Peggyjin film. Valentin je uničen, žena ga spodi iz hiše, tako da se mora preseliti v stanovanje svojega služabnika. Bankrotirani Valentin mora razprodajati svoje stvari, pijan sedi pred svojo zbirko filmov, v katerih je igral, prižge vžigalico in jo zažge. V zadnjem hipu reši samo en film, toda požar se je že tako razširil, da bi ostal ujet v hiši, če ga ne bi rešil njegov psiček, ki je stekel po policista. Valentina v bolnišnici obišče Peppy, zdaj že nova filmska zvezda, in ga preseli v svojo hišo. Peggy tudi odkrije, da je bil edini film, ki ga je Valentin rešil pred požarom, prav tisti, v katerem je sama prvič nastopila. In tako se domisli - potem ko je Valentina rešila pred samomorom - da bi skupaj kot plesalca nastopila v muzikalu, ki ga producira Zimmer. Ta je na snemanju navdušen nad nekim prizorom in prosi, naj ga ponovi, Valentin pa mu odgovori s svojo edino slišno repliko v filmu, "with pleasure", toda s francoskim naglasom.

Metafora digitalnega pohoda?

Umetnika je kritika zelo dobro sprejela (v časopisih Time, The Guardian, The Telegraph, Rolling Stone in drugih je takoj zasedel prvo ali drugo mesto na lestvici najbolje ocenjenih filmov) in ga že pred oskarji nagradila z zlatim globusom. Film je prejel tudi že tri cezarje (francoske nagrade) in tri bafte (angleške nagrade).

Toda z oskarji se Ameriška filmska akademija nemara ni poklonila le očarljivi, zabavni in virtuozni evokaciji filmskega Babilona, kot se je nekoč imenovalo obdobje nemega filma. Letošnja podelitev oskarjev je namreč potekala v dvorani, ki je še lani nosila ime Kodak. Ta družba je letos propadla, dvorano pa so preimenovali. Ampak Kodak je bil prav tisto podjetje, ki je vpeljalo upogljiv in perforiran filmski trak, ki je bil podlaga vsemu temu filmskemu Babilonu. In Kodak je propadel prav zato, ker izginja tudi ta fotokemična substanca, dosedanja filmska podlaga, ki jo vse bolj zamenjuje digitalna. Kar je verjetno še radikalnejša preobrazba od tiste, ki jo prikazuje Umetnik s prehodom iz nemega v zvočni film. Vsi ti oskarji, ki jih je prejel Umetnik, tako nemara pomenijo slovo perforiranemu filmskemu traku, projektorjem in elektromehanskim kameram. Kot nemara ni naključje, da je drugi "sveženj" oskarjev prejel film, Scorsesejev Hugo, v katerem nastopa tudi Georges Mélies, prvi filmski čarodej z začetka 20. stoletja.