Tako je teden dni po tistem, ko je sporočil, da se bo na predsedniških volitvah čez dva meseca potegoval za drugi mandat, znova poskušal presenetiti javnost in zmanjšati veliko prednost socialističnega predsedniškega kandidata Françoisa Hollanda.

Obljuba o povišanju najnižjih plač

"Sedmim milijonom zaposlenih", ki prejemajo manj kot 1400 evrov neto na mesec, je Sarkozy obljubil, da bodo "na leto prejeli okoli 1000 evrov neto več" (v resnici samo med 600 in 800 evri več). To povišanje najnižjih plač bi se financiralo iz odprave prispevkov za nova delovna mesta in s povišanjem davka na dividende.

Ravno v sredo so francoski mediji razkrili, da je v Franciji povprečna neto plača 1605 evrov, kar je okoli 600 evrov več kot pri nas. Življenjska raven zaposlenih Francozov največkrat ni tako slaba, če upoštevamo, da je minimalna plača nekaj več kot 1000 evrov in da so cene, razen v Parizu in morda v še kakšen večjem mestu, večinoma primerljive s slovenskimi.

Povečanje plač pa bi bilo v nasprotju s Sarkozyjevo zahtevo, da je treba posnemati Nemčijo, kjer so plače malo višje, a se je v zadnjih desetih letih življenjska raven delavcev znižala, s čimer se je povečala konkurenčnost nemških podjetij. Vsekakor bi desničarski predsedniški kandidat rad ponovil uspeh iz prvega kroga volitev leta 2007, ko je z obljubo o večanju kupne moči ob skupnih 31 odstotkih dobil 26 odstotkov glasov delavcev, kar je bilo celo odstotek več, kot jih je dobila kandidatka socialistov Ségolene Royal.

Ne računa na glasove nezaposlenih

Predvčerajšnjim je po televiziji dejal tudi: "Na vsak način mora tisti, ki dela, prejeti veliko več od tistega, ki živi s pomočjo državne podpore." V tem smislu je tudi zahteval, da brezposelni, ki dobivajo državno podporo, delajo vsak teden po sedem ur v splošno dobro. Trenutno je v Franciji stopnja brezposelnosti, ki raste, okoli 10 odstotkov, torej 2 odstotka nižja od slovenske, a 4 odstotke višja od nemške.

Hkrati je Sarkozy obljubil, da bo v primeru ponovne izvolitve poskrbel za omejitev astronomskih prihodkov nekaterih direktorjev. Namerava tudi zmanjšati velikanske odpravnine direktorjev. Vprašanje je, ali se bo na tak način znebil oznake "predsednik bogatih", ki jo je dobil, potem ko je maja 2007 zmago na volitvah skupaj s številnimi direktorji podjetij praznoval v restavraciji Fouquet, kamor zahajajo bogataši. V sredo zvečer je "kandidat ljudstva", za kar se ima, obžaloval ta večer s francosko elito, obenem pa je malo pred tem omenil, da je v torek jedel v kantini z delavci.

Ponovil pa je, da bo v primeru težav v socialnem dialogu glede dolžnosti in pravic brezposelnih razpisal referendum. "Ljudstvu" namerava po potrebi prepustiti tudi odločitev glede priseljevalne politike. Zanimivo je, da se pri svojem odnosu do referenduma spet precej razlikuje od Nemcev, ki so mu za vzor in nimajo referendumov, ker so takšno "ljudsko glasovanje" leta 1929 za svojo uveljavitev demagoško uporabili nacisti. Vsekakor namerava Sarkozy kot predsednik države referendume uporabiti za lažjo uveljavitev svoje volje, tako da najbrž ne bi šlo za neracionalno onemogočanje vladne politike. Francija pa verjetno tudi nikoli ne bo Švica, kjer so dobro pripravljeni referendumi del racionalne politične prakse.