Posamezniki so tako po nekaj tednih razvili zanimiv vzorec spanja – spali so štiri ure, se zbudili za uro, dve in ponovno zaspali za štiri ure. Omenjeni eksperiment je sicer navdušil znanstvenike, vendar še vedno je splošno veljalo, da je najbolj učinkovit neprekinjen 8-urni spanec.

Leta 2001 pa je zgodovina Roger Ekirch z Univerze v Virginiji objavil raziskavo, ki je temeljila na 16 letih raziskav. Razkril je, da so ljudje v preteklosti spali v dveh delih (študija vključuje prek 500 različnih virov, starih od 15. stoletja dalje).

Spat s kurami

Spanec se je tako pred nekaj stoletji navadno začel dve uri po nastopu mraka, nato sta sledili dve uri budnosti in nato ponovno spanec. V tistih vmesnih urah budnosti naj bi bili ljudje precej aktivni – nekateri so vstali in obiskali stranišče, nekateri so se celo odpravili do sosedov. Večina jih je sicer ostala v postelji in denimo brala, povečini pa so v tem času molili.

V 15. stoletju so namreč obstajali števili verski rituali, ki so jih ljudje počeli med dvema spancema. Mnogi so ure budnosti tudi izkoristili za kramljanje in seks. Priročnik zdravnika iz 16.stoletja tako parom svetuje, da je najboljši čas za spočetje otroka ravno v teh vmesnih urah, ko je človek že malce spočit – takrat se to "bolje opravi“.

Tovrstni spalni vzorci iz dveh delov pa so začenjali izginjati proti koncu 17. stoletja. S tem je začel predvsem višji urbani evropski razred, ki je enoten spanec tekom naslednjih 200 let razširil po vsem Zahodnem svetu.

1920 že vse pozabljeno

Leta 1920 je bila ideja o dvodelnem spancu že popolnoma pozabljena in zatrta. K temu je bistveno prispeval razvoj tehnologije – uvedba ulične in hišne razsvetljave. Noč je tako postajala popolnoma legitimen čas za preživljanje uric nekje na prostem.

(Slika iz leta 1595 prikazuje nočne aktivnosti, foto: British Museum)

"Pred 17. stoletjem je bila konotacija noči vsekakor negativna. Takrat so se pod krinko teme naokrog potikali kriminalci, prostitutke in pijanci,“ navaja Roger Ekirch "Tudi bogati, ki so si sicer lahko privoščili sveče, so denar raje porabili za kaj drugega in tako ob nastopu teme ostali doma."

S prihodom reformacije pa je noč dobila nov pomen. Takrat so intelektualci v zavetju noči kovali načrte in skrivnosti ter se skrivali pred oblastjo.

Leta 1667 so v Parizu s svečami prvi osvetlili ulice, sledil je mesto Lille in nato Amsterdam. London se jim je pridružil šele leta 1684, proti koncu stoletja pa še 50 večjih evropskih mest. Noč je postala moderen čas za aktivno preživljanje časa, ležanje v postelji pa je bilo le še izguba časa. Industrijska revolucija pa je vse skupaj le še okrepila. Dokaz o tem je skrit tudi v medicinski reviji iz leta 1829 – objavili so odmeven prispevek za starše, ki naj bi svoje otoke odvadili dvodelnega spanca. "Če niso bolni, se vmešajte. Čisto dovolj je, da spijo samo v enem kosu.“

Danes smo očitno vsi uspešno posvojili ta enoten spanec. Ekrich pa verjame, da večina motenj spanca izvira ravno iz neskladja s tem, kaj naša telesa resnično potrebujejo. Ljudje se namreč po noči zbujajo in imajo težave zopet zaspati. Torej, ko se naslednjič očitno prezgodaj zbudite, se spomnite na vaše daljne prednike in se sprostite. Bedenje je očitno popolnoma naravno.