Kot je namreč razvidno iz ocene zadnjega noveliranega investicijskega programa za TEŠ 6, ki jo je izdelal investicijski ekonomist (njegovo ime hranimo v uredništvu Dnevnika), obstaja resna možnost, da bi lahko 1,3 milijarde evrov vreden projekt že kmalu po začetku obratovanja v letu 2016 finančno nasedel. Zaradi tveganja, da bo imela investicija negativni denarni tok, tako ni izključeno, da TEŠ do leta 2037 brez zunanje pomoči ne bo uspelo vrniti 833 milijonov evrov posojil.

Kot zatrjuje avtor analize, finančna vzdržnost bloka 6 "visi" pri nekaterih temeljnih kazalnikih. Če so v TEŠ strošek kapitala podjetja (WACC) ocenili na šest oziroma sedem odstotkov (odvisno od zahtevane donosnosti), ta po izračunih sogovornika v povprečju znaša 4,65 odstotka. To posledično pomeni, da bo revalorizirana vrednost investicije konec leta 2015 presegla 1,64 milijarde evrov, kar njeno obratovanje dela za "trajno tvegano". "Če bo investicija stekla, si lastniki svojega kapitala v realni vrednosti ne bodo mogli povrniti," je prepričan ekonomist, ki je to trditev podkrepil tudi z več izračuni, v katere je vnašal le uradne podatke iz investicijskega programa.

Z njimi dokazuje, da je interna stopnja donosnosti projekta, ki jo je ocenil v razponu od 0,71 do 4,11 odstotka, nižja od stroška kapitala. Projekt TEŠ 6 bo tako po njegovem v najboljšem primeru ustvaril negativni denarni tok v višini 70,4 milijona evrov. To mu bo uspelo pod pogojem, da bo vrednost investicije ostala pri 1,3 milijarde evrov, neto sedanja vrednost (NPV) pa pri 1,23 milijarde evrov. Po najslabšem scenariju z revalorizirano investicijsko vrednostjo (1,64 millijarde evrov) in nižjo NPV (1,08 milijarde evrov) pa bo TEŠ 6 po metodi diskontiranja denarnih tokov (DFC) pridelal "minus" v denarnem toku investicije v višini 560 milijonov evrov. V TEŠ sicer navajajo precej bolj optimistične podatke. Projekt naj bi investicijska vlaganja povrnil v 15 letih, elektrarna pa naj bi z denarnimi tokovi iz poslovanja pokrivala odlive iz naslova financiranja tudi v prvih letih obratovanja. Ta razlika naj bi iz dveh milijonov evrov v letu 2016 štiri leta kasneje zrasla že na skoraj 32 milijonov evrov na leto.

A avtor analize meni, da lahko investicijo v TEŠ 6 reši le hitra rast cen električne energije v Evropi. "Če te ne bo, ne bo tudi denarja za vračilo kreditov. Rešitev bi bila v dvigu cene na domačem trgu, vendar bi bila v tem primeru konkurenčnost slovenskega gospodarstva trajno zmanjšana. Energije iz TEŠ 6 pa se ne bo moglo izvažati, ker bi državi tak izvoz prinašal trajno izgubo," je zapisal.

Vsaj na borzi v Leipzigu TEŠ, kjer v obrambo domačega vira poudarjajo, da "je najdražja električna energija tista, ki je ni", za zdaj ne kaže dobro. Na njej je bilo treba včeraj za megavatno uro pasovne energije, dobavljene v letu 2015, torej tik pred načrtovanim zagonom bloka 6, odšteti 56 evrov. Četudi k tej ceni prištejemo še približno pet evrov razlike do povprečne cene v Sloveniji in dodamo 15-odstotni pribitek za trapezno energijo, bi vsota (70 evrov) komaj presegla uradno napovedano lastno ceno TEŠ v 2016 (68 evrov).

Čeprav bi lahko morebitno gospodarsko okrevanje v prihodnjih letih in še kakšen šok, podoben Fukušimi, ceno električne energije dvignila, pa bi povečano povpraševanje po električni energiji zelo verjetno v nebo ponovno dvignilo tudi ceno emisijskih kuponov CO2. To so v TEŠ za leto 2016 postavili pri 22 evrov, do 30 evrov pa naj bi se po njihovih načrtih povzpela 15 let kasneje. Na prvi pogled je protislovno, da TEŠ vsaj deloma ne bi šel na roke tudi morebitni razpad sheme prodaje emisijskih kuponov - prav boljši izkoristek in zmanjšanje emisij CO2 sta bila namreč dva od ključnih razlogov za odločitev za projekt TEŠ 6.

primoz.cirman@dnevnik.si