V članku pišejo, da je obrazložitev za kontradikcijo Jugoslavije, da ni več povsem komunistična, a obstajajo anomalije, ki bi jih zahodnjaki obravnavali kot resne omejitve svobode. Predvsem pa je Jugoslavija precej samodisciplinirana.

Gre za sistem samoupravljanja in decentralizacije, ki kljubuje natančni primerjavi. Mamljivo bi bilo o Jugoslaviji meniti, da je tako zahodnjaška kot je, recimo, Italija, a Zveza komunistov še vedno igra vodilno vlogo.

Čeprav Jugoslovani po njihovem ne bi sprejeli kremeljskega komunizma, ne bi hoteli niti družbe, ki bi temeljila na zasebnem kapitalu. Prav tako ne občudujejo britanske demokracije – z njenimi strankarskimi vojaki in opozicijo, ki je odločena zrušiti vlado – niti ameriškega sistema, z njegovim prekupčevanjem daleč od običajnih ljudi.

Teorija eno, praksa pa ...

V teoriji je Zveza komunistov ločena od države. V resnici pa so vsi zvezni in republiški ministri in vodilni funkcionarji člani partije. Partija ne izdaja več direktiv, določa načela, v skladu s katerimi naj vlada deluje. Vlada se bo pregovarjalo okoli strategije, a se partijskemu pogledu ne bo nič bolj upirala, kot bi se irska vlada požvižgala na nasvete iz Rima.

Ključno je, da si član partije, če želiš biti minister, skoraj ključno je za izvolitev v zbore, za vojaškega častnika in diplomata je članstvo prav tako ključnega značaja. Tudi direktorji večine tovarn in inštitucij so člani.

Po drugi strani je članstvo v partiji na vsakodnevni ravni stvar izbire in tudi izstopiti je preprosto. Če ima direktor tovarne "poštempljano knjižico“, ni nenavadno, če je njegov glavni inženir nima. Makedonski predstavnik ministrstva za informiranje, ki je britanskega novinarja peljal po Jugoslaviji, ni bil član partije, je dodal novinar, ki je izpostavil, da tudi mnogi profesorji niso.

Vedno manjše vpletanje

Bolj pomemben se mu je zdel trend vedno manjšega vpletanja vlade na skoraj vseh ravneh. Ta trend in decentralizacija sta tako napredna, da mnogi komunisti poskušajo ponovno uvesti neke vrste centralni vpliv.

Pravil pa je tudi, da jugoslovanski komunisti niso želi vrniti sovjetske oblike komunizma (čeprav obstaja "Cominformna“ frakcija, ki bi imela centralno nadzirana ideološka načela), temveč raje neke vrste jugoslovanske narodne politike, ki bi združila besno neodvisne trende, ki jih ustvarja samoupravljanje.

Obstajajo tudi naravni spori med progresivci in konzervativci, med bogatimi in revnimi. Bolj bogat sever subvencionira pogosto izredno revni jug. Pojmi levice in desnice se zameglijo.

Članstvo vse manj pomembno

Maršal Tito, ki je progresiven in konzervativen, predseduje nad vsem skupaj z monarhičnim prestižem. Ločnica med partijsko močjo in državljanski neodvisnostjo se težko potegne. Mnogi Jugoslovani trdijo, da so dosegli revolucijo, tako da članstvo v partiji postaja vedno manj pomembno.

Eden od nižjih ministrov je britanskemu novinarju povedal: "Ne oziramo se več toliko na načela. Načela so lahko v napoto. Smo precej bolj pragmatični.“

Slabe stare čase pa so novinarju obrazložili: "V 25 letih poskušamo doseči to, kar so Oxford, Cambridge, Harvard in Yale dosegli v 250 letih. Prav tako smo bili okupirana država in stari spomini na tiste dni še ostajajo. Kar se je zgodilo po revoluciji, je bilo absolutno nujno. Sedaj so stvari drugačne.“