Čakal kar enajst let
Gre za primere, v katerih državljani od države zahtevajo odškodnino zaradi domnevno nepravilnega ravnanja njenih organov, nekatere zadeve, o katerih smo poročali tudi v Dnevniku, pa kažejo resnično zaskrbljujočo sliko. Noben od teh odškodninskih zahtevkov namreč ni dočakal epiloga prej kot v šestih letih, najdaljši pa se je po sodiščih vlekel skoraj neverjetnih enajst let. Med primeri, ki jih izpostavljamo, se je še najhitreje zaključil primer Antona Gazvode, ki so mu policisti v drugi polovici devetdesetih let brez pravne podlage uničili nasad navadne konoplje, ki jo je gojil za pridobivanje eteričnega olja. Poleg odškodnine, ki mu jo je po šestih letih pravdanja prisodilo sodišče, mu je morala država plačati tudi za več kot 100.000 evrov zakonitih zamudnih obresti, ki so se nabrale v tem času.
Še bolj zaskrbljujoča je zgodba Daše Jež, ki ji je ljubljansko okrožno sodišče lani prisodilo odškodnino zaradi neprimernega ravnanja pristojnega sodišča v (pre)dolgotrajnem postopku dodelitve otroka po razvezi staršev. Zaskrbljujoča zato, ker je danes že polnoletno dekle tožbo proti državi vložilo že pred desetimi leti, a še vedno ni dočakala pravnomočne odločitve. Zelo v nebo vpijoč je tudi primer Zemirja Begiča, ki je zahteval visoko odškodnino, ker je po njegovem prepričanju država odgovorna za uničenje uspešno začetega posla s konopljinim pivom. Z njegovo tožbo so se od leta 2000 ukvarjala različna sodišča, na koncu pa odločitvi okrožnega sodišča, ki je kar dvakrat pritrdilo pravici do odškodnine, ni sledilo tudi višje sodišče. Begiča so tako zavrnili, vendar je zaradi zahteve po reviziji zadeva še vedno na vrhovnem sodišču.
217 obsodb pred evropskim sodiščem
Ugotovitvi, da dolgotrajni odškodninski postopki proti državi predstavljajo problem, pritrjuje tudi Rok Čeferin, ki zagotovo sodi med največje poznavalce odškodninskega prava pri nas. Ključni razlog za takšno stanje po njegovem tiči v tem, da v postopkih proti državi le redko pride do sklenitve poravnave, četudi bi bila ta v korist države. "Razlog za to je iskati v dejstvu, da se državni uradniki bojijo prevzeti odgovornost za sklenitev poravnave in zato rajši prepustijo sodišču, da razsodi, čeprav je jasno, da bo država na podlagi sodbe plačala bistveno več, kot bi na podlagi sklenjene poravnave. Za tako pasivnost državnih uradnikov ni sankcij, vedno se lahko izgovorijo, da je pač tako odločilo sodišče, vendar nastaja zaradi tega škoda v proračunu, ki gre na račun davkoplačevalcev," izkušnje s tovrstnimi tožbami povzema Čeferin.
Ob tem podatek, da so bili najpogostejši razlog za obsodbe Slovenije pred evropskim sodiščem za človekove pravice ravno predolgotrajni sodni postopki (na splošno, ne le glede tožb proti državi), verjetno niti ne preseneča. "Država je sicer to skušala rešiti z različnimi ukrepi, vendar problem ostaja," pravi Rok Čeferin in dodaja, da so vendarle nekatere evropske države v še večjih težavah od Slovenije, ki je na ta račun "pridelala" 217 obsodb. Vendar imajo več obsodb le Poljska, Turčija, Ukrajina, Francija, Grčija in Italija, največ prav slednja, ki močno izstopa s kar 1155 obsodbami zaradi predolgotrajnih sodnih postopkov. Ob tem je treba upoštevati, da je Slovenija toliko kršitev zagrešila v precej krajšem obdobju od Italije, saj evropska konvencija o človekovih pravicah za Slovenijo velja šele od leta 1994.
Dodajmo, da na vrhovnem sodišču ne vodijo podatkov o odškodninskih tožbah proti državi, medtem ko trajajo pravdne zadeve, kamor sodijo tudi omenjeni primeri, v povprečju 17 mesecev. Vendar gre le za podatek o dolžini sojenj pred okrožnimi sodišči, torej ne do pravnomočnosti sodbe, pojasnjuje njihov tiskovni predstavnik Gregor Strojin. Glede (pre)dolgotrajnih postopkov pa pravi, da sodstvo že dalj časa sistematično spremlja in rešuje problematiko starejših nerešenih zadev, ki bodo ravno letos ena od ključnih prioritet.
