Kot je v razpravi izpostavil urednik priloge Finance Weekend Marjan Bauer, posamezni mediji ali novinarji nekaterim novicam dajejo prednost zato, ker imajo žal večjo tržno vrednost. Vprašanje, ki se pri tem pojavlja pa je, zakaj ljudi bolj pritegnejo slabe stvari. "Mogoče se nam dobre stvari zdijo preveč naravne, premalo spektakularne," je dejal.

Odgovorni urednik Vala 202 Mirko Štular je poudaril, da dobiva tudi odzive, da si ljudje vendarle želijo več pozitivnih novic in se sprašujejo, ali je res vse tako slabo. Po njegovem mnenju je pri dobri ali slabi novici odvisno, v čigavo kožo ali na katero stran se posameznik postavi, ob tem pa je zelo pomembno, kako se uredniška in predvsem novinarska politika zastavi.

Da dogodki obstajajo sami po sebi, je po mnenju docentke na Fakulteti za humanistične študije Koper Sandre Bašić Hrvatin naivna predpostavka. Po njenih ocenah namreč novinarji izbirajo določene dogodke in jim tako podeljujejo pomen. Bašić Hrvatinova ob tem izpostavlja tudi mitologijo objektivnosti, ki je v določenih dogodkih ne more biti.

Eden od stereotipov je po njenem mnenju tudi, da se nekaj ni zgodilo, če tega ne objavijo mediji. Kot je dejala, se namreč vsak dan zgodi ogromno stvari, česar ne bo spremenilo dejstvo, ali se to objavi v medijih ali ne. Ob tem pa si ljudje po njenem tudi ne želijo slabih novic. "Mogoče ljudje te slabe novice zbirajo zaradi tega, ker dobrih sploh ni," je izpostavila in dodala, da je sicer novinarstvo izjemno pomembno, vendar je izgubilo svoj temeljni namen in cilj.

Po besedah novinarja Sobotne priloge Dela Lenarta J. Kučića pa se morajo vsi novinarji in uredniki začeti zavedati, da soustvarjajo okolje, v katerem smo. Kot je dejal, je res veliko odvisno od tega, na kakšen način se določena zgodba pove, vendar je pomembno tudi, kaj novinar želi povedati oziroma kakšno vzdušje soustvarja.

Novinarka Dnevnika Petra Mlakar, kot pravi, na dobre novice ne gleda ekstremistično. Zanjo dobra novica lahko pokaže, da "ni vse črno" in da obstajajo različni načini reševanja težav in delovanja. Ti lahko ljudi spodbudijo k razmisleku ali dejavnosti, da nekaj naredijo zase, druge ali okolje ter ugotovijo, da se ob tem lahko dobro počutijo. "To ne pomeni, da je svet krasen in idealen, lahko je pa lepši," je zaključila Mlakarjeva.