Naša sogovornica pripoveduje, kako je poslala okoli petnajst zaposlitvenih prošenj, nekateri delodajalci so jo poklicali na razgovor, od drugih ni dobila niti odgovora, nihče od njih pa ni vedel, da je noseča, saj jim tega ni povedala, na zunaj pa ni kazala izdajajočih znakov. Štirje delodajalci so se odločili, da bi jo zaposlili, dokler ni povedala… "Bil je prvi razgovor, kjer se nikakor nisem videla kot potencialna kandidatka za službo, saj še nisem imela izkušenj z okulistično ambulanto, kjer bi lahko delala. Na razgovoru je bilo veliko žensk, ki so že delale na tem področju, zato sem pričakovala, da bodo izbrali druge. Ko so me izbrali, je v meni začel rasti dvom, ali naj povem ali ne. Ker sem ostala zadnja na razgovoru in ni bilo nobene kandidatke več za menoj, da bi jo direktor lahko izprašal, sem prvi dan molčala o tem, da sem noseča. Drugi dan pa sem že imela uvajanje in ko me je direktor poklical v pisarno in mi naročil, kaj vse moram prinesti za pogodbo o zaposlitvi, sem mu povedala za nosečnost. Kar naenkrat so se stvari spremenile. Njegov odziv, da me ne zaposli, sem pričakovala, saj je šlo za zasebno podjetje in vem, kakšne so stvari v resnici. Lepo sva se razšla, za nosečnost pa sem mu povedala zato, ker nočem imeti z ljudmi sporov. Če si pošten, imaš tudi pozneje več možnosti, da te zaposlijo," je prepričana Irena, čeprav je izgubila prvo službo. Naslednji delodajalec, ki bi jo zaposlil, ji je že poslal pogodbo o zaposlitvi, ko pa so izvedeli za majhnega otročička v trebuhu, so svojo ponudbo umaknili. Tretji delodajalec ji je sicer prijazno čestital za nosečnost in ji tudi za naprej ponudil odprta vrata, a jo je hkrati postavil na realna tla, da bi jo z veseljem zaposlil, vendar ne verjame, da bi prestala ta njena "trdovratna nadloga" zdravniški pregled. Zakaj? Mar mimo vednosti kandidatk delodajalci preverjajo tudi njihovo morebitno nosečnost?

Nato pride Irena do četrtega delodajalca, pri katerem uspešno opravi prvi razgovor, ki mu sledi še drugi pred glavno sestro bolnišnice in sestro oddelka. Takrat pove, da je noseča. "Morala bi imeti kamero, to je bilo za videosmešnice. Najprej sta bili namreč veseli, nato pa sta se njuna obraza v hipu povesila. Kot v kakšni risanki. Vprašali sta me, ali sem na prvem razgovoru povedala, da sem noseča. Mar ni malce smešno že na prvem razgovoru govoriti, da si noseč, še posebno če se ti nikjer ne pozna in si službe želiš? Poleg tega te delodajalec nima pravice spraševati o tem. Bila sem pretresena, a ker mi ni vseeno zame niti ne za druge ženske, sem se opogumila in sestrama dejala, da čeprav si noseč, to še ne pomeni, da si bolan in da ne moreš delati. Če bi bil moj namen, da dobim službo, jim tega ne bi povedala in bi me zaposlili. Zaradi njunih odzivov nikakor nisem pričakovala, da me bodo zaposlili, a so me po nekaj dneh poklicali iz uprave, da so se odločili zame. Dobila sem zaposlitev za tri mesece, česar sem bila seveda zelo vesela, saj sem se že sprijaznila, da službe ne bom dobila. Ko začne namreč trebuh rasti, nosečnosti pač ne moreš več skriti," pripoveduje Irena svojo zgodbo.

Ko Ireno vprašamo, ali je imela kaj slabe vesti, ko je delodajalcu zamolčala svojo nosečnost, odvrne: "Da, a zaradi sebe, ne zaradi delodajalca. Ker teh ljudi nisem poznala, se nisem obremenjevala z njimi. A prej ali slej moraš povedati. Če si tiho, to ovira le tebe in ti imaš neprespane noči. Najtežje je bilo pri prvem delodajalcu, ko sem vedela, da imam zaposlitev in da jo bom izgubila. Takrat si pred dilemo, povedati ali ne."

"Nori" šefi in šefice

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)