Medsebojna podpora Damaska in Teherana doslej ni bila omajana, načeta ni bila niti z zadnjimi stopnjevanji napetosti. Prav nasprotno. Bašar Al Asad in Mahmud Ahmadinedžad sta si v trenutku krize še bliže kot kdaj koli prej.
Asad in opozicija s svojimi zavezniki
Iz Irana naj bi bratskemu režimu v Siriji že mesece nudili pomoč v orožju. V spopadih s protirežimskimi protestniki, ki so poprijeli za orožje, domnevno sodelujejo tudi pripadniki revolucionarnih gard. Še več. Če gre verjeti nedavno razkritim dokumentom komunikacije med iranskim in sirskim političnim vrhom (z napadi na sirske vladne strežnike naj bi se do njih dokopala skupina Anonymus) in ti ne predstavljajo zgolj nove epizode v vse ostrejši propagandni vojni vseh strani, je Teheran po uvedenih sankcijah EU zoper sirsko naftno industrijo in gospodarstvo Damasku obljubil pomoč v višini milijarde dolarjev.
Na drugi strani sirska opozicija prav tako ni prepuščena zgolj lastni iznajdljivosti. Turčija delu tako imenovane Svobodne sirske vojske, sestavljene iz dezerterjev, nudi zatočišče na lastnem ozemlju. Pomoč v denarju in orožju naj bi opozicija dobivala iz Katarja. Po tihotapskih poteh oborožitev nato do opozicije prihaja čez Libanon, Irak in Turčijo. V Siriji, potopljeni v državljansko vojno nizke intenzivnosti, tako že mesece ne poteka več zgolj z arabsko pomladjo navdihnjen boj za svobodo, demokracijo in socialno pravičnost. Sirija je postala bojišče najrazličnejših regionalnih interesov. Zahod in arabske države poleg uradno deklarirane skrbi za civilno prebivalstvo na njem merijo tudi mišice z Iranom. Na nasprotnih bregovih sedijo ZDA in Evropska unija ter Rusija in Kitajska. V času, ko se ameriška pozornost vse hitreje začenja preusmerjati v azijsko-pacifiško regijo, se na Bližnjem vzhodu dogaja skorajda klasičen spopad iz časov hladne vojne. Vanj bi se rada vmešala tudi Al Kaida, ki muslimane po svetu že poziva k pomoči Sircem pri poskusu Asadovega strmoglavljenja, saj se na Zahod ne gre zanesti.
Izrael tipa ZDA glede napada na Iran
Ker različni akterji v mednarodni skupnosti poskušajo obdržati oziroma razširiti svoj geopolitični vpliv v regiji, je že mesece trajajoča blokada varnostnega sveta pri poskusih sprejemanja resolucij o Siriji nepresenetljiva.
Tudi zadnji predlog Arabske lige za napotitev modrih čelad v Sirijo čakajo na rešetu varnostnega sveta ZN negotovi časi. Damask je zamisel že ostro zavrnil. Kremelj želi o predlogu panarabske organizacije izvedeti več podrobnosti. Za Rusijo bi bila nesprejemljiva napotitev modrih čelad v Sirijo pred doseženo prekinitvijo spopadov. Peking se je odzval s previdno zadržanostjo in značilno dvoumnostjo. Pozdravili so konstruktivno arabsko mediacijo, o vlogi Združenih narodov pa so dejali, da naj bi ti v okvirih ustanovne listine prispevali k zmanjševanju napetosti v Siriji, spodbujanju političnega dialoga in razreševanja nasprotij. Tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva Liu Weimin je ob tem pristavil, da Združeni narodi ne bi smeli s svojimi dejanji zakomplicirati razmer na Bližnjem vzhodu, temveč ukrepati v smeri ohranjanja stabilnosti in miru v regiji.
Ta pa ni ogrožen le z morebitno mednarodno vojaško intervencijo v Siriji, temveč tudi ob morebitnem izraelskem napadu na Iran. Vzporedno zaostrovanje na sirski in iranski fronti je recept za novo regionalno vojno z globalnimi razsežnostmi. Načrtov za enostransko ukrepanje v Izraelu še niso opustili. V začetku meseca se je tako na tajnem obisku v ZDA mudil šef osrednje izraelske obveščevalne agencije Mosad Tamir Pardo. Visoke sogovornike z administracije je potipal, kakšen bi bil ameriški odziv na enostranski izraelski napad na Iran. Jasnega odgovora ni dobil. Ameriški predsednik Barack Obama z vzpostavljenim naftnim embargom in drugimi gospodarskimi sankcijami proti Iranu namreč upa, da bo islamska republika ponovno prisiljena sesti za pogajalsko mizo.
