Snežne padavine se to zimo Sloveniji vztrajno izogibajo, med 13. in 15. februarjem 1952 pa je pri nas zapadlo največ snega od začetkov merjenj, ki so se začela sredi 19. stoletja. V Ljubljani so ga namerili 146 centimetrov, v Ratečah 140, na Tolminskem in Kobariškem več kot dva metra, v Bovcu in okolici pa ga je zapadlo celo več kot tri metre in pol.

Ljubljanski dnevnik je pred šestdesetimi leti poročal, da je snežni kaos povzročil veliko gmotno škodo in prometne zastoje. Številni deli naše dežele so bili dobesedno odrezani od sveta, nekatere vasi in naselja pa so ogrožali snežni plazovi. Posledice snežne ujme so bile katastrofalne.

Žrtve plazov

Največja nesreča je prizadela vas Borjana pri Kobaridu, kjer je plaz na hišah, hlevih in gospodarskih poslopjih povzročil veliko škode, poleg več kot sto glav živine pa je zahteval tudi 20 človeških žrtev. Plazovi, ki so se sprožili na Žagi pri Bovcu in v Bovcu, so zahtevali deset življenj, pod seboj pa so pokopali več hiš.

Veliko škodo je sneg povzročil tudi v gozdovih, ob menjavanju snega in dežja pa je prebivalce na Krasu hudo prizadel močan žled. Razglašeno je bilo izredno stanje, tako da so mobilizirali vse za delo sposobne moške.

Smučarska zveza Slovenija je na območjih, kjer je bil položaj kritičen, odpovedala vsa smučarska tekmovanja, člane društev in smučarje pa so poslali na delo, ki so jim ga odredili pristojni okrajni štabi in njihovi organi. Zato ne preseneča, da so bili prvi reševalci, ki so ogroženim priskočili na pomoč, prav športniki - smučarski tekači.

Hrano odmetavali iz letal

Vojska se je skozi visok sneg prebijala z buldožerji. Prebivalcem od sveta odrezanih krajev so hrano metali z letal, ki so poletela z zagrebškega letališča. Potrebne pomoči so prej obvestili, naj na primernih krajih okrog rdečih in črnih krp na snegu zakurijo ogenj in tako pilote opozorijo, kam naj odvržejo prvo pomoč.

Težavam s preskrbo se niso izognili niti v Ljubljani. Poleg hrane je začelo primanjkovati tudi kuriva, torej drv in premoga. Ker so ljubljanske mlekarne dobivale le pičle količine mleka, so ga namenili izključno materam z dojenčki. V prestolnici je bila uvedena splošna mobilizacija za moške, ki so v treh izmenah odstranjevali sneg.

Tiste, ki vabila na mobilizacijo niso vzeli resno, je čakala globa 10.000 din ali 30 dni zapora. Ponekod so se lahko prebivalci Stare Ljubljane z ene strani ulice na drugo prebili izključno po snežnih rovih. Ljubljansko železniško postajo, mestne ulice, ceste, trge in tramvajske tračnice je čistilo več kot šest tisoč ljudi.

Rušile so se strehe in zgradbe

Železniški promet je bil za nekaj časa povsem ustavljen, saj je več vlakovnih kompozicij obtičalo v snegu. Tovarišem, ki so skupaj z železničarji čistili ljubljansko železniško postajo, je med drugimi priskočilo na pomoč 300 nameščencev ljubljanskih trgovskih podjetij.

Da bi lahko iz vagonov, ki so na tovornem kolodvoru obstali v snegu, dostavili živila do prodajaln, so s pomočjo konj prek zasneženih tirov utrdili gaz in tako hrano natovorili na kamione.

Pod težo snega se je vdrlo več streh in porušilo nekaj poslopij. Lastnike in upravitelje stavb, ki snega niso odstranili s streh, so kaznovali po 6. točki 7. člena odloka o javnem redu in miru, po katerem ni bilo dovoljeno postaviti ali pustiti predmetov tako, da bi utegnili pasti na javni prostor in s tem ogroziti varnost ljudi.

Denarne kazni za neubogljive

Lokali in drugi javni prostori, kot so šole, kavarne, gostišča, gledališča, kinematografi in cerkve, so bili, dokler snega niso odstranili s streh, zaprti. Med drugim so denarno kaznovali tudi upravnico gostilne in prenočišča na Kolodvorski ulici 24, ki kljub temu da je bila opozorjena, gostišča ni zaprla. Podobnih prekrškov je bilo še nekaj, miličniki pa vseh niso prijavili sodniku za prekrške, ampak so jih oglobili kar sami. V Ljubljani se je nekaj centimetrov snežne odeje ohranilo vse do sredine aprila.