Kot piše pariški dnevnik Figaro, je bila po pričevanju bližnjih na začetku demonstracij in uporov zbegana, v zadregi in nezadovoljna. Kot odvetnica, ki je odraščala v bogati londonski četrti, najbrž pri sebi dobro ve, kaj je prav, a tega ne sme izraziti.

Šele v torek se je 36-letna Asma Asad prvič oglasila po začetku nemirov v Siriji, pa še to le prek kratke elektronske pošte, ki jo je njen urad poslal britanskemu dnevniku Times: "Predsednik je predsednik Sirije in ne neke klike Sircev, prva dama pa ga podpira."

S tem je dokončno razočarala vse, ki so upali v njo. Ko se je jeseni leta 2000 poročila z deset let starejšim Bašarjem Al Asadom, ki je ravno nasledil pokojnega očeta Hafeza, je s svojo eleganco, zahodnim načinom oblačenja in socialnim čutom postala zelo priljubljena med Sirci in v Evropi. Mnogi so menili, da bo vplivala na demokratične reforme v državi, ki ji je 30 let vladal tiran. Vendar je Bašar kmalu prešel na vodenje države s trdo roko.

Menda jo je sam izbral v Londonu, kjer je študiral oftalmologijo, in poročila sta se iz ljubezni. V klanu Asadov, ki po veri pripada alavitski smeri šiizma, pa je zlasti na začetku, ko Bašar še ni uveljavil svoje moči in oblasti, niso dobro sprejeli, zlasti zato ne, ker je sunitka in ne alavitka.

V Evropi so o njej pisali vse najlepše, ko je prišla z možem na obisk k britanski kraljici Elizabeti ali francoskemu predsedniku Nicolasa Sarkozyja, ki si je želel proti Iranu pridobiti Sirijo. Paris Match ju je predlani celo opisal kot "zaljubljenca v Parizu". Tedaj je dejala: "Ljudje hočejo, da prva dama poseže v politiko. Nočejo, da bi bila le za ceremonije." V Siriji je ustanovila nevladne organizacije za izboljšanje položaja žensk in za pomoč otrokom v begunskih taboriščih. Poskušala se je približati ljudstvu, ki pa ga je slabo poznala.

Še lani spomladi, ko je že prišlo do krvavega zatiranja uporov v nekaterih sirskih mestih, je ameriška revija Vogue posvetila več strani slavospevu "najbolj sveži in privlačni od vseh prvih dam". A danes jo nekateri obtožujejo, da je kot Marija Antoinetta, saj molči in se pojavlja na nekaterih režimskih prireditvah.

Menda je Asma sodelovala na več sestankih z ženskami, ki so ji pripovedovale o grozotah represije. "Ve, kaj se dogaja," pravi zahodni diplomat, ki je pogosto v Damasku. Vendar pa po pisanju Figara pred obiskovalci Asma ne kaže nobenih znakov sočutja. Prav tako ni kritična do krute represije nad uporniki, tudi ne do tistih iz Homsa, od koder je doma njen oče. Menda ne sme povedati in pokazati, kaj misli. V dobrem in slabem mora ostati z Bašarjem Al Asadom.