"Zdaj nimam več dela," pravi Masih, ki v resnici obžaluje, da Mušaraf že dve leti ni na oblasti. Novi predsednik Asif Ali Zardari, ki naj bi bil sicer izjemno podkupljiv, velja za nasprotnika smrtne kazni. Zlobni jeziki trdijo, da želi tako preprečiti, da bi tudi njega obesili. Zardarijev poskus, da bi vse smrtne kazni spremenil v dosmrtno zaporno kazen, je spodletel, ker se s tem ni strinjalo vrhovno sodišče. Vendar pa od Zardarijeve izvolitve leta 2009 še nihče v Pakistanu ni bil sodno usmrčen.

Vsega skupaj naj bi bilo trenutno v pakistanskih zaporih 7000 ljudi, ki so bili obsojeni na smrt in bi ob spremembi na vrhu države lahko zelo hitro končali svoje življenje na vislicah, tudi zato ker je večina od 180 milijonov Pakistancev naklonjena smrtni kazni.

Mladi rabelj Masih večinoma postopa doma, v svoji pisarni v službi je vsak dan kako uro in zelo je žalosten, da mesečno prejema komaj 80 evrov plače. Dodatno poskuša zaslužiti z brskanjem po smeteh in organizacijo petelinjih bojev.

Zaradi slabega zaslužka se je celo ločil od ženske, s katero ga je poročil oče, ko je bil star 17 let in ko se je zdelo, da bo čez nekaj let lahko nemoteno nadaljeval očetov poklic rablja.

Zdaj ima Masih preveč časa in preveč lahko premišljuje o tem, da je ubijanje njegov poklic, da pa ga kot rablja ne potrebujejo več, da malo zasluži in da je na vsak način zavozil življenje. Rešitev iz teh misli išče v hašišu, ki ga še bolj uničuje.

Masih je eden redkih prebivalcev strogo islamskega Pakistana, ki je kristjan. Vendar ne glede na to, kaj pravi njegova vera, zatrjuje, da mora človek, ki je drugega ubil, tudi sam umreti.

Nato pa doda: "Kaj jaz vem. Sem samo izvrševalec ukazov." Prvič je nekoga usmrtil pred petimi leti in bil je živčen. Kmalu pa je to postalo navada. Tako zdaj zna stopiti pred na smrt obsojenega, ga pogledati v oči in mu zavezati oči.

"Večina od njih me sploh ne opazi, saj so že opravili s tem svetom, ko so se nekaj dni prej poslovili od svojih bližnjih."

Redko kateri obsojenec joka, večinoma molijo ali enostavno molčijo, še nihče pa ni vpil ali se branil. Sam pa je vislice vedno že dan prej dobro pripravil, med drugim je namazal zanko. Glede na težo obsojenca, ki mu jo vnaprej sporočijo, ve, kako nizko lahko pade, preden se mu zanka zadrgne okoli vratu. Vse te priprave kot tudi sam postopek obešenja so zanj rutina.

Tega dela pravzaprav nihče v Pakistanu noče opravljati. Najslabša dela pa vedno delajo ljudje z obrobja družbe in v Pakistanu so to kristjani, kot je Masih.

Isti poklic so opravljali njegov oče, ded pa tudi brat njegovega deda, ki je leta 1979 obesil Zulfikarja Ali Buta, nekdanjega demokratično izvoljenega pakistanskega predsednika, ki se ga je hotel znebiti tedanji diktator general Mohamed Zia-ul-Haq. Masihova poklicna pot je tako določena vnaprej s tradicijo njegove družine.

Ni pa bilo vnaprej predvideno, da bi lahko humanistični predsednik s pomilostitvami praktično ukinil smrtno kazen in s tem delo rablja naredil za nepotrebno.