Uzret v zgodovinskem kontekstu slovenskega filma pa je Izlet ne toliko predelava ("remake") kakor sodobna verzija Hladnikovega Peščenega gradu (1962), prav tako potepuškega filma ali filma popotovanja treh protagonistov, dveh fantov in dekleta.
Potepuška forma ima dve lastnosti: konkretno, fizično, realno lastnost potepa, popotovanja, kjer je samo dejstvo, da se "nekam odpelješ", pomembnejše od cilja potovanja; obenem pa je tudi pripovedna forma, poseben način aleatorične in vsaj na videz improvizirane naracije, ki ustvarja "scene", situacije in zaplet iz naključnih pripetljajev ter iz karakternih lastnosti in impulzov samih likov, kakor tudi (ali še posebej) iz razmerij med njimi. To je torej pripovedna forma majhnih vozlov ali drobnih "dramatičnih jeder", za katere se zdi, da niso "prepisani" iz scenarija, marveč nastajajo "tukaj in zdaj", na kraju in v času samega snemanja filma; in ne le da niso videti že vnaprej (oziroma scenaristično) fiksirani, ti vozli ali jedra tudi niso "fiksni", trdni in stalni, marveč se pojavljajo in izginjajo oziroma so tako "gibljivi", kot je fizična forma potepa.
V Izletu sicer ne gre za naključno, marveč za ponovno oziroma domenjeno srečanje treh nekdanjih gimnazijskih sošolcev, med katerimi je samo eden, Gregor (Jure Henigman), že "nekaj postal", namreč poklicni vojak, ki je prišel na kratek dopust z "misije" v Iraku ali Afganistanu, medtem ko Andrej (Luka Cimprič) ve samo to, da je gej, ne pa še, kaj bi v življenju počel, simpatična Živa (Nina Rakovec) pa naj bi odšla študirat nekam v tujino. Sprva to njihovo srečanje poteka v živahnem in (s scanjem z nadvoza na spodaj vozeče avte) celo v malo objestnem stilu, toda v nekem prizoru je videti, da je vse tri čisto zares popadel bes, ki ga manifestirajo z razbijanjem sicer že karamboliranega avta nekje ob drevesu. To bi lahko bil prvi izmed tistih vozlov ali "dramatičnih jeder", a ne toliko zaradi tega mladostnega besa, kakor pa zaradi nekega "praznega" kadra, v katerem jih nekaj "gleda" iz notranjosti razbitega avta. Morda jih gleda prav "praznina" sama, denimo tista, ki po malem in na ta ali oni način nažira njih same, zdaj v obliki nekega nelagodja, pritajene tesnobe ali pa zamolčanega, prikritega "madeža". Gregor se spominja, kako se je neka njihova vojaška misija končala, tako da so s hummerjem povozili dečka, ki je stekel po nogometno žogo, pri čemer je odkril svojo sposobnost ravnodušnosti in neprizadetosti. Andrej dela seznam vsega, kar sovraži, vanj pa je poleg skoraj vseh uvrstil tudi sebe oziroma geje. Rad ima samo svojega prijatelja, postavnega vojaka Gregorja, ki ugaja tudi Živi, a ta ne more privoliti v ljubezenski odnos, če prej ne razkrije dveh madežev: Gregorjevega, ki je bil povzročitelj tistega za prijatelja Andreja tako mučnega dogodka v šoli, in svojega v obliki odrezane dojke. Toda najmočnejši trenutki v filmu so povezani z emocijami, ki vzniknejo na podlagi razkritih madežev in dosežejo vrhunec na letališču, kjer so trije prijatelji najbolj skupaj, ko se razhajajo.
