Pohitim torej v poslovalnico na Trubarjevi in ujamem želeni moment. A razburjanje je izostalo. Morda zato, ker so vplačila za sredino žrebanje zaprli ravno, ko je bil na vrsti Pahorjev piarovec Denis Sarkić, ki se je miril s tem, da verjetno itak ne bi zadel. Mišo Molk sem zamudil. Državljanski opravek je izvedla nekaj prej. Bržkone tudi Pero Vilfan, večni igralec lota. Dejansko ne bi presenetilo, če je v igri kompletna Slovenija. Vključno s predsednikom republike, vlade, prejšnjimi predsedniki, tajkuni, poslovneži. Sivolasa hipi babica, tiste vitalne vrste starka, ki navkljub letom in razmeram ni zgubila vedrosti na obrazu, je navrgla: "Itak spet ne bo izžrebana, je pa res, da sem se vrnila na revanš za prejšnje kolo, čeravno se mi zdi pomembneje to, da sodelujem. Vplačala bom za naslednjič. Če kaj sanjarim? Nekaj malega pa že."

Šel bi v Mehiko

Vrnimo se nekaj ur nazaj v Mercator center v Šiški. V vrsto. Zima je, ljudje nosimo jakne, jakne so raznih vrst in tudi v vrsti si lahko videl vseh vrst jakne. Od socialno izprano sivih do primerkov, v katerih brez težav ujameš oblačilno zapoved francoskega smučarskega centra. V nekaj urah čemenja v nakupovalnem centru in opazujoč vrsto sem lahko srečal kar nekaj znancev. Med drugim tudi Danila Ivanušo, kuharskega mojstra, širše znanega kot akterja reklam ali pač iz oddaje Riba na oko: "Uf, moram vplačati listek za svojo punco. Izgubil sem prvega. Mar naj vplačam iste številke? Hm, če je prvega kdo našel, si bomo pač delili dobiček. Ma, bom videl," se nasmehne in odstoji 20 minut.

V nakupovalnem centru spoznam tudi gospoda Esada Bečirovića, po rodu Makedonca iz Prilepa, s stalnim delovnim vizumom v Sloveniji. Dan prej so mu zaradi prometnega prekrška vknjižili 16 kazenskih točk. Štiridesetletni gradbinec. Točneje bivši gradbinec, ki se spominja dobri starih časov, ko je mesečno služil po 250.000 tolarjev, kar je bila tedaj solidna plača. Tudi dandanes mu ne gre slabo, pravi. Ko gremo pred parkirišče na čik, ponosno pokaže na svoj peugeot cabrio, v katerem se poleti vozi z odprto streho in navija glasbo. Poleg jugo narodnih ima rad tudi Toma Jonesa. Kadi winston 100 S, malih kovancev za en cent pa ne pobira, kadar mu slučajno padejo na tla. "Morda bi pomenili nesrečo. Lahko na stvar pogledamo tudi tako, mar ne?"

Pa vendar. S tremi milijoni bi si lahko kupil stanovanje v centru mesta. Nekoč je živel v soseski Tabor in bilo mu je zelo všeč pravi, medtem ko danes biva v garsonjeri v Zalogu, za katero plačuje 400 evrov skupaj s stroški. No, v primeru zadetka so njegovi načrti vendarle bolj podjetni: "Za te tri milijone bi odprl kafič na Bledu, v katerem bi delale tri natakarice s študentskega servisa, dve bi pa samo posedali z gosti in jih animirali. Vem, da kafiči niso več rentabilni, kot so bili nekoč, vendar pa verjamem vase. Moj bi delal dobro. Po deset tisoč evrov bi dal prijateljem, da naredijo z njimi, kar bi se pač domislili. Ne bi jim bilo treba ničesar vrniti. Šel pa bi tudi v Mehiko. Tja si želim. Ljudje so tam drugačni. Mi smo beli, oni so črni. Torej ni dvoma, da bi zamenjal življenjski stil. Kupil bi si še boljši avto, čeravno avto ni nujen predpogoj za uspeh pri ženskah. A prepričan sem, da ne bi zgubil glave. Nisem škrt, kadar imam dan, se znam tudi poveseliti, vendar pa vedno ohranjam kontrolo in vedno vem, koga častim."

V njegovi družbi je bil brkati kolega, ki je dejal, da lota nikdar ne igra. Da je vendarle več verjetnosti, da bi zadel na ruleti, čeravno je na njej po svojih izračunih doslej zapravil okoli dvesto tisoč evrov. A to so za povprečni živelj že črne usode, loto pa je idealen ravno v tem smislu, da z malodane nikakršnim tveganjem lahko postaneš milijonar. Precej primerno za k netveganju nagnjeno slovensko dušo, bi lahko pomislil, a je Ivanuša k sreči ponudil mednarodno primerjavo: "Tole tukaj ni nič. Bil sem pred časom v Barceloni in videl njihovo vrsto za loto. Zgledalo je, kot da tam zares igrajo dobesedno vsi."

Lahko si predstavljamo, kako je gospodu Esadu narasel pritisk v glavi, ko je loto dekle na nacionalki v sredo zvečer najprej izvleklo 9, 16 in 23, na koncu pa še dodatno 25. Te številke je namreč imel v svoji kombinaciji, ta je bila sicer 9, 16, 23, 25, 27, 34, 36, 38, medtem ko so bile izžrebane 9, 16, 18, 22, 23, 32, 39 ter dodatna 25. Štiri številke v morju kombinacij je ogromen dosežek, ki pa vendarle nanese zgolj nekaj evrov. Povrnitev stroškov.

Srečnež

Hm, da, pobrati ali ne pobrati kovanec za en cent, ki pade na tla, to je kar bistvena razlika pri odnosu do denarja. Tomaž Perko ga definitivno pobere, pravi. In ga potem spravi v kozarec od kislih kumaric. Pove, da je letnik 1975, po poklicu avdio montažer, loto igra nekajkrat na leto. V zadnjih desetih dneh ga je dvakrat. Drugačen igralec od Bečirevića. Če ima prvi manire centerforja, je Perko bolj igralec zveze ali obrambe. Svojih loto listkov ne razglaša. "Ni najbolj pametno, če bi zadel, mar ne?" pravi. In v njegovem primeru ne gre za tipa, ki bi govoril na pamet. Spada namreč med redke Zemljane, ki se lahko pohvalijo, da so kadarkoli karkoli zadeli na kakršnemkoli resnejšem tekmovanju v sreči. Torej izvzemši tiste skrajno blage oblike klubskih in društvenih srečelovov, kjer se najde za vsakogar kaka malenkost. Povprečen srečnež, torej bitje, ki je s tovrstnimi zadetki popolnoma skregano, lahko zgreši srečko tudi že na malenkost močnejšem gasilskem srečelovu. Poznamo takšne. Podpisnik teh vrstic, recimo, spada mednje. Ne pa naš sogovornik.

Tomaž je pri enajstih letih na Podarim dobim zadel počitniško prikolico, ki je bila za tiste čase prav luksuzen priboljšek. In kakopak gre za nepozaben moment: "Okoliščine so bile naslednje. Jedel sem pršut in vrgel krožnik ob tla, da se je razbil. Prav tako se spomnim, da je bilo to ravno takrat, ko je Igor E. Bergant malce pred tem namesto umetnostno drsanje rekel umetnostno drkanje, zato si danes mislim, da brez tiste njegove napake morda tudi jaz ne bi zadel prikolice. Mi je pa babica tedaj dejala, da sem svojo porcijo sreče potrošil. Sam se s tem nočem strinjati, zato igram še naprej. Občasno. Tako kot v primeru teh rekorderskih lotov," razmišlja 35-letni Ljubljančan.

Pri izboru številk se ne ravna po nobenem principu, temveč jih označi malodane na slepo. Tudi sanjari ne pretirano, pravi. Tako mimogrede. "Zagotovo bi mi velik denar spremenil življenje. Kdor pravi, da mu ga ne bi, bodisi laže samemu sebi ali pač ne razume, o čem govori. Sam bi si na primer nemudoma kupil stanovanje, kar bi bila kar sprememba. Nekaj bi zagotovo tudi razdelil. Pa ne gre za najboljše prijatelje in te zadeve. Če bi na primer videl, da je sodelavcu crknil avto in da mora peš v službo, bi mu dal denar, da si kupi novega, prav tako bi verjetno kaj namenil kakšni deložirani družini ali pa bolnemu otroku za zdravljenje, čeprav bi morebitni dobitek raje zatajil, kot pa ga razglašal oziroma navabil ljudi na žur v smislu 'cela ulica nori'. Ker če enemu najboljšemu prijatelju poveš, da si zadel, in mu rečeš, naj tega nikomur ne pove, bo ta zagotovo na podoben način to povedal drugemu in v eni uri bo novica obkrožila Slovenijo in se vrnila do tebe. Je pa zadeva dvoumna. Po eni strani denarja ne bi začel trošiti takoj, ravno tako ga pa ne bi zgolj naložil v banko in ga odnesel v grob. Začel bi kak biznis, vendar pa znotraj poklica, ki mi je že sedaj v veselje in sem z njim tako zadovoljen, da si ne predstavljam, da ne bi ničesar počel," pravi gospodič, ki je v minulem kolu zadel tri trojke.

Prefrigana taktika

Po poročanju kolega Tineta je bila bencinska črpalka v Mostah v sredo popoldan prezasedena s silnimi avtomobili, ki niso tankali goriva, temveč so njihovi imetniki vplačevali loto. Tudi v Šiški vrsta ni popuščala. A nekako neugodni za novinarski naskok delujejo v vrsti stoječi igralci. Primerljivi z zgodnjejutranjimi gosti v kafiču, ki izza privzdignjenih jaken ovratnikov tresejo prve jutranje nujniče, ti pa uletiš z žura s preveč razigrano energijo. Trda linija osrednjeslovenskosti. No, tudi raznorasna. V vrsti sem videl vsaj Indijca ali pač Pakistanca, prav tako temnopoltega lika, ki bi lahko bil iz podobnih krajev kot starši Balotellija. Pa soprogo teve face. Pa japija. Pa učitelja smučanja, tenisa in slejkoprej tudi golfa. Kakšnega prav resnega socialnega primerka ni bilo videti. Kasneje zvečer sem v Rogu zvedel, da naj bi enega od prejšnjih rekordnih dobitkov zadel azilant, ki je za srečko nafehtal pred črpalko. In da ga odtlej ni bilo več na spregled. Res čudno, da ni še naprej klošaril, s polnim računom na banki, a?

"Dejansko komaj čakam, da nekdo zadene, da neham misliti na to," reče gospod Aleksander. Priimek mi je zamolčal. Zlatar po poklicu, čeravno se z zlatarstvom ne ukvarja. Mali obrtnik, se okvalificira. "Nekateri igrajo bolj za to, da lahko sanjarijo. Pri dvesto, tristo tisoč evrih si je treba kar razbijati glavo, kako in kaj z njimi, pri treh milijonih bi pa rekel, da niti ne več. Če zadeneš tri milijone, si rešen za vse življenje," izreče Aleksander klasično besedo rešen. Tako se temu v teh krajih pregovorno reče. Rešen. Da zagotovljen vnaprej prideš skozi življenje. Tudi on se ni ubadal s pisanjem cifer, ampak je kupil že stiskan listek. In tudi preverja ga ne pred TV oziroma preko računalnika, zaradi česar je bila spletna stran Loterije Slovenije v sredo ob 20.30 od vsega navala lep čas nedosegljiva, temveč pravi, da gre listek vedno preverit nazaj na okence, kjer ga je kupil. S tem si podaljša sladkost pričakovanja. Ko večina ve, da ni bilo nič, on še vedno lahko pričakuje, da je kaj zadel. Prefrigana taktika. "Prav tako paktiram. Vnaprej se z nekom dogovorim, da mu bom, v kolikor zadanem jaz, kupil ali dal toliko in toliko, obenem pa on obljubi meni nekaj podobnega. Verjetno bi frendu, ki dobiva drugega otroka, kupil garsonjero. No, preselil se za vedno iz Slovenije nikdar ne bi. Morda bi si kupil kakšno hiško v toplih krajih, to ni odveč, vendar pa za nobeno ceno ne bi zamenjal poletij v Ljubljani. Odkar je šlo čez milijon, sem sicer začel strogo računati bruto-neto, kajti pri enem milijonu je razlika v enem stanovanju, kar pomeni, da sam sanjarim že v netu in ne v brutu. In ja, pametno je ne povedati, če bi zadel, vendar pa je po drugi strani tako težko skriti. In ni dileme, takoj bi se našli sošolci izpred dvajsetih let in sikali, daj sto čukov, kaj si pička.

22. nadstropje s pogledom na Centralni park

Lahko pridobljen denar je očitno specifičen fetiš. Zanimiv je primer nekega ljubljanskega posebneža, ki je pred leti zadel bržkone najbolj sumljivo kolo v zgodovini italijanske lige. Če poskušam ponazoriti. Kompletno kolo se je končalo s presenečenji tipa Milan - Salernitana 0:2. Torej s samimi bolj ali manj skrajno nepričakovanimi izidi. In on, ki je vse življenje igral svojo kombinacijo enic, ničel in dvojk, je zadel prav tisto kolo! In čez noč obogatel za približno 150.000 tedanjih nemških mark. Nekaj je dal za doplačilo stanovanja po jazbinškovem zakonu, nekaj za nov avto za sestro in še par drobnarij. A vse te dobrine so bodisi že preteklost ali samoumevna navada. V zgodovino urbane mitologije se je vendarle zapisal s tem, da je del denarja zapravil tudi za to, da je neko obdobje vsako jutro kolegu v službi dal deset tisoč tolarjev, da je delal namesto njega, on je pa delovnik prespal nekje v ozadju "na žakljih". Svojevrstno videnje luksuza.

Katja Tomše, 25-letna študentka FDV, smer upravljanje s človeškimi viri, ki se preživlja z manekenstvom, bi lahko diplomirala tudi iz teme "upravljanje z dobitkom lota". Točneje s polovico dobitka. Igrala je skupaj s kolegom, s katerim sta večer prej prebila na nočni partiji pokra in se na valu kvartopirske uspešnosti domenila še za vplačilo loto listka. Princip soigranja torej. "V bistvu sem se pri sanjarijah uštela, ker sem dolgo časa računala na 4 milijone, kolikor je bil dobitek na Hrvaškem, od koder sicer prihajam, pa vendar se tudi o milijonu in nekaj, kolikor bi, ko odštejemo davek, znesla moja slovenska polovica, da spodobno razmišljati. In tudi sem. Približno četrtino, se pravi kakih dvesto tisoč, bi dala mami in sestri, da si uredita stanovanji, sama bi si pa kupila enosmerno karto do New Yorka in nemudoma poletela. Tristo tisoč bi vložila v kako dolgoročno in zanesljivo naložbo. Verjetno dolgoročno donosno delnico. Privoščila bi si malo Jamajke in sonca, da tam temeljito premislim o zadevah, kaj s preostalim denarjem. Dejstvo je, da se ti, ko imaš denar, začno odpirati prava vrata. Verjetno bi ga vložila v kakšno hitro rastočo, a preverjeno delnico, s katero bi poskusila vložek na hitro pomnožiti, iz tega pa bi si kupila stanovanje v New Yorku. In vem, katero. Je v 22. nadstropju, na vrhu ima teraso, s pogledom na Centralni park. Ogledala sem si ga pred časom s Pete avenije. Izjemno je. Ko bi ga imela, bi bila stvar rešena. Lahko bi ga tudi oddajala, kar bi naneslo sto dolarjev na dan, če bi propadla, bi pa še vedno imela preskrbljeno mamo in sestro doma. Dobrodelnost me ne zanima. A če bi mi kaj ostalo, bi vseeno to dala prijateljici Nini, ki je obsedena z reševanjem živali iz BiH. Da si naredi svoj živalski vrt oziroma zavetišče. Hm, fino bilo bi dobiti ta denar," je končala svoje načrtovanje Katja.

Kakšen bi torej lahko bil rezime te miniaturne ekskurzije po sanjarijah igralcev lota? Slejkoprej ta, da se je treba igranja lota lotiti z definiranimi sanjami. Pripravljen vnaprej. Z jasnimi prioritetami, ki si jih določil, preden si zadel. Da te sreča obišče, ko si teoretsko močan. In pa nasvet gospoda Aleksandra velja upoštevati. Da sanjariš v neto kategoriji. Neto sanje.