Ne gre za barake, ki so zgrajene iz nekakovostnih materialov, ne gre za slabe avtomobile – prebivalci živijo v urbanih vilah, vozijo pa se z mercedesi, BMW-ji in cadillaci.

Pred tridesetimi leti je bila tu vas z blatnimi cestami, po katerih so vozile tradicionalne "kočije" - zapuščeno in siromašno naselje, kot tudi mnoga druga na Kitajskem. Danes so ceste asfaltirane, zgrajena so pokrita javna sprehajališča, vas pa vsako leto obišče dva milijona ljudi, osuplih nad "čudežem" sredi Kitajske.

Teden brez prostega dneva

Obstajata pa dve zanki – najprej, ti stanovalci hodijo v službo vsak dan v tednu, drugo pa je, da če se odločijo zapustiti vas, izgubijo tudi vse ugodnosti, stanovanje, avtomobil, zavarovanje … "Če že potrebujem dan dopusta, ga včasih lahko dobim," pravi uslužbenka tekstilne tovarne.

Gre za vasico Huaši (Huaxi), ki ima 2000 prebivalcev, prav vsak od njih pa je upravičen do zgoraj navedenih ugodnosti. Leži na vzhodu države in se je samooklicala za najbogatejšo vas na Kitajskem.

"Prototip socialističnega mesta"

"Mi smo prototip socialističnega mesta," pojasnjuje lokalni uradniki. Cilj je Maova utopija. Vas je bila ustanovljena leta 1961, dvajset let pozneje pa se je "ljudska republika" odprla kapitalizmu. Wu Renbao, tajnik podružnice komunistične partije se je odločil za neke vrste eksperiment, za katerega je bil prepričan, da bo uspel.

Iz vasice je ustvaril večsektorsko podjetje z jeklarno, tovarno tekstila, steklenic in različnimi drugimi. Lastniki, pravzaprav delničarji, so vaščani, ki živijo v Huašiju. V trenutku "osvoboditve trga" je vas prešla s poljedelstva na proizvodnjo in trgovino, izbrali pa so javno lastništvo namesto privatnega. Vas se na borzi nahaja od leta 1998, svoje izdelke pa izvaža v več kot 40 držav in je več kot uspešna. No, njihove socialistične sanje pa so zelo podobne kapitalistični korporaciji.

Korporacija Jiangsu Huaxi Group vodi vse posle v vasi. Imela naj bi 57 podružnic in sedem holdingov. Vodi jo sin ustanovitelja današnjega Huašija Wu Xie'en.

"Socializem je dober in Američani si ga želijo"

"Imamo toliko investicij, da vam ne morem niti našteti vseh. Kriza nam ni prav nič škodila," pravi mlajši Wu. Njegov oče pa ima vsako jutro govor o pozitivnih straneh komunistične vlade. Turistom včasih predvajajo verze, ki se glasijo nekako takole: "Nebo nad Huašijem je nebo komunistične partije, (…), socializem je dober in Američani si ga želijo."

Sicer dva tisoč prebivalcev od dividend živi prav udobno. "Bili smo brez denarja, potem je v začetku devetdesetih moj sin videl oglas za službo v vasi. Prišli smo in dobili službo, kmalu pa smo postali tudi stanovalci. Bili smo običajni vaščani, zdaj pa živimo v veliki hiši in imamo tri avtomobile," razlaga Ge Xiufang, s katero so novinarji opravili intervju v hiši njenega sina. V hiši so bila tla iz marmorja, kavči usnjeni, v omari pa je bila steklenica dragega viskija.

Prebivalci imajo delež v vseh obratih v vasi, letno pa zaslužijo okoli 150 tisoč dolarjev. Vas sama je v zadnjem času kupila nekaj letal in helikopterjev.

Imajo svoj "proletariat"

Vendar pa za Huaši ob njegovih prebivalcih dela še 25 tisoč oseb. Gre za delavce, ki živijo zunaj jasno označene meje mesta in za prebivalstvo bližnjih vasic. Morda so njihove urne postavke nekoliko višje kot drugje po Kitajski, toda oni so po vseh kriterijih tisto, kar bi Marx poimenoval proleariat.

"Gre za navadno izkoriščanje. Oni ne morejo postati enakopravni prebivalci oz. delničarji. Če bi bili vsi člani skupnosti, Huaši ne bi funkcioniral," trdi profesor univerze v ameriški zvezni državi Georgia Fei-Ling Wang.

"Resnica je, da se nismo rešili kapitalizma, smo pa se uspeli na lestvici socializma povzpeti višje kot preostanek Kitajske. Utopija je le vprašanje časa," pa trdijo Wujevi, ki so sredi vasi pred nekaj meseci zgradili 74-nadstropni nebotičnik. "Ta bo pritegnil še več turistov in naši prebivalci bodo še bolj obogateli. Na vsakem dvanajstem nadstropju je simbol vasi – vodni bivol iz zlata v naravni velikosti," je sporočila najvplivnejša družina v vasici.