Poslanec Državljanske liste Gregorja Viranta ima za seboj razburkano politično preteklost, v kateri je kot nepoklicni župan Lenarta poskrbel za ogorčene odzive javnosti. Jeseni leta 2005 je najbolj odmeval njegov diskriminatorni ukrep, s katerim je zaprl vrata lenarških vrtcev za otroke brezposelnih staršev. Menil je namreč, da naj brezposelni sami vzgajajo svoj naraščaj, če se jim že ne ljubi hoditi v službo. Njegov neoliberalni ukrep je predvideval celo to, da v primeru, če bi bilo vpisnih prijav več, kot je razpoložljivih mest v vrtcu, bi imeli otroci redno zaposlenih staršev iz Lenarta pri vpisu prednost celo pred otroki s posebnimi potrebami in pred otroki kmetov.

Magister ekonomskih in poslovnih ved je tedaj vehementno zagovarjal svojo odločitev, ki je bila po oceni šolskega ministrstva nezakonita, ker je bila med drugim v očitnem nasprotju s konvencijo o otrokovih pravicah. "Osnovni namen vrtca je zagotoviti varstvo, vzgojo in izobraževanje otrokom, katerih starši so zaposleni in jim tega ne morejo nuditi sami. Starši, ki niso zaposleni, naj poskrbijo sami za vzgojo, varstvo in izobraževanje svojih otrok. To bi jim morala biti prioriteta in privilegij, ki si ga zaposleni starši ne morejo privoščiti," je bil omenjenega leta brezkompromisen Vogrin, ki je podpisanemu kot prednovoletno darilo poslal knjigo z naslovom: Vsak je lahko Einstein.

Se pa je Vogrin, ki je tudi predsednik Konjeniškega centra Voličina, očitno v tistem času prikupil Virantu, ki je bil tedaj minister za javno upravo. Pisal mu je namreč pismo, v katerem je zahteval, da naj ne dviguje plač uradnikov in županov. Po njegovem prepričanju bi morali župani občin z manj kot 15.000 prebivalci opravljati funkcijo neprofesionalno, tako kot jo je on. Še vedno je prepričan, da bi bilo javni sektor možno skrčiti najmanj za tretjino.

Jeseni 2006 se je odločil, da ne bo še v tretje kandidiral za župana in se je raje posvetil svojemu podjetju s sedežem v Voličini. Nasledniki pa so se morali zatem soočati z nič kaj rožnato dediščino, ki jo zapustil v občini.

Potem Vogrin, ki je oče petih otrok v starosti med 28 in tremi leti, ni več polnil časopisnih vrstic. Lani pa se je odločil za kandidaturo na Državljanski listi Gregorja Viranta. Ob izvolitvi je napovedal, da bo zmago proslavil z ultramaratonskim tekom od Lenarta do Ljubljane. A se je že kmalu zatem razkrilo, da je pred vrnitvijo v politiko v poslovne težave zabredla njegova nekoč uspešna skupina podjetij Interles, ki ima že več mesecev blokirane transakcijske račune. Vsaj sto opeharjenih kupcev, ki so plačali stoodstotna predplačila, še vedno čaka na dobavo kupljenih oken, vrat in senčil iz njegovega podjetja. Proizvodnja v Interlesu še zmeraj stoji, Vogrin pa upa, da bo v kratkem našel tujega strateškega partnerja, ki naj bi v njegova podjetja prinesel denar in jim zagotovil tržišča. Če se mu bo načrt izšel, naj bi Interles začel spet delovati konec meseca. V Ljubljano še vedno namerava teči, pa knjigo bi rad napisal, je razkril časniku Delo. V njej bi rad bralcem delil svoje nasvete o tem, kako naj v življenju ravnajo, da ne bodo zašli v težave.