Zdi se, da o urejanju komunalnih zadev vsi vemo vse (kot o nogometu), a to včasih tudi tisti na domnevnem vrhu prezrejo. Zakonodaja s področja urejanja prostora se je namreč v zadnjih treh desetletjih nenehno spreminjala.

Zakon o stavbnih zemljiščih iz leta 1997 je prvič podal pojem "komunalni prispevek", prej se je ta imenoval "sorazmerni del stroškov priprave in opremljanja stavbnih zemljišč". Zakon iz omenjenega leta je nadomestil pet prejšnjih zakonov: zakon o urejanju prostora (ZUreP) iz leta 1984, zakon o urejanju naselij (ZUN) iz istega leta, zakon o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju iz leta 1990, zakon o stavnih zemljiščih (ZSZ) ter zakon o urejanju prostora (ZUreP-1).

Zakon o stavbnih zemljiščih iz leta 1997 je javno infrastrukturo opredelil kot omrežje in objekte, ki so neposredno namenjeni izvajanju gospodarske javne službe na področju komunalnega in vodnega gospodarstva, energetike, prometa in zvez ter varstva okolja. Komunalni objekti so tako tudi objekti javne infrastrukture, katerih uporaba je pod enakimi pogoji dostopna vsem (ulice, trgi, parkirišča, igrišča, zelenice, parki, pokopališča). Zakon je tudi določal, da je gradnja objektov dovoljena le na zakonsko opredeljenih stavbnih zemljiščih. Kot stavbna zemljišča pa so bila opredeljena zemljišča, na katerih so bili zagotovljeni pogoji za priključitev na že obstoječo javno infrastrukturo, kot so vodovodno omrežje, javno kanalizacijsko omrežje (pod pogojem, da ni dovoljeno graditi greznic), javno energetsko omrežje in dovoz na javno cesto.

Zakon o urejanju prostora iz leta 2002 že definira pojem komunalne infrastrukture kot objekte in omrežja lokalne gospodarske javne infrastrukture ter grajeno javno dobro lokalnega pomena. Komunalna infrastruktura je bila po novem lahko tudi že v zasebni ali v javni lasti, grajeno javno dobro pa ne sme biti v zasebni lasti. Zemljišče je bilo komunalno opremljeno, ko je komunalna infrastruktura zagotavljala najmanj pitno vodo, oskrbo z elektriko, odvajanje odplak, odstranjevanje (odvoz) odpadkov, dovoz na javno cesto in je bila predana v upravljanje izvajalcu javne službe. S tem zakonom so določili minimalne standarde komunalne opremljenosti zemljišč. Zakon je tudi določil, da se s komunalnim prispevkom financira izključno lokalna komunalna infrastruktura.

Zakon o prostorskem načrtovanju iz leta 2007 opredeljuje komunalni prispevek kot plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga investitor (lastnik objekta) plača, ko se na novo priključuje na komunalno opremo, če se povečuje površina in s tem velikost objekta ali pa če se namembnost objekta spreminja. Komunalni prispevek se plačuje občini; tako pobrana sredstva so strogo namenska, torej za gradnjo nove komunalne infrastrukture. Podlaga za komunalni prispevek so razvojni programi občine na podlagi občinskega proračuna in programa opremljanja zemljišč. Prihodki od komunalnega prispevka se morajo zbirati na posebnem računu pri Upravi RS za javna plačila.

Izgradnjo komunalne opreme zagotavlja občina. V občinskem prostorskem načrtu (OPN) se določi, katere vrste komunalne opreme je treba še zgraditi. Na podlagi sprejetega OPN in občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) se nato pripravi program opremljanja stavbnih zemljišč. Z OPPN se podrobno določi vrsto komunalne opreme, ki jo je treba zgraditi, roke gradnje ter podlage za odmero komunalnega prispevka. Podlage za odmero komunalnega prispevka so tudi podane v pravilniku o merilih za odmero komunalnega prispevka.

Zakon iz leta 2007 tudi na novo opredeljuje pogodbe o opremljanju zemljišč. Investitor in občina se lahko dogovorita, da bo investitor sam zgradil (delno ali celotno) komunalno opremo za zemljišče, na katerem namerava graditi, ne glede na to, ali je gradnja komunalne opreme predvidena v programu opremljanja. Stroške gradnje opreme nosi investitor, ti stroški pa se mu štejejo, kot da je plačal komunalni prispevek v naturi. Če je investitor s svojo izgradnjo obremenil že zgrajeno komunalno infrastrukturo, pa je dolžan plačati še razliko do celotnega komunalnega prispevka. Zgrajeno komunalno opremo mora občina prevzeti po izdaji uporabnega dovoljenja.

Odmerjanje prispevka

Komunalni prispevek se odmerja za že obstoječo komunalno opremo, za izgradnjo predvidene nove komunalne opreme in zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo. Prispevek se določi na podlagi programa opremljanja, glede na površino parcele in že obstoječo opremljenost stavbnega zemljišča, na podlagi tlorisne površine objekta, ki ga bodo zgradili (ali pa je že zgrajen), in na njegovo namembnost. Izračun poteka tako, da se najprej ugotovi, na katero vrsto komunalne opreme se zavezanec priključuje, za vsako vrsto komunalne opreme se nato določi znesek dela komunalnega prispevka, ki pripada posamezni vrsti komunalne opreme na posameznem komunalnem območju. Vsota vseh teh zneskov je velikost komunalnega prispevka, ki se odmeri zavezancu. S plačilom prispevka, ki se plača najkasneje ob izdaji gradbenega dovoljenja, je zavezancu omogočena priključitev na že obstoječo (zgrajeno) komunalno infrastrukturo. Če občina v šestih mesecih po sprejetju OPN ne sprejme programa opremljanja z določbami za odmero prispevka, se komunalni prispevek za vsako vrsto komunalne opreme odmeri na podlagi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme.

Sposobne in "sposobne" občine

Komunalne prispevke urejajo občine same z občinskimi odloki. S temi prispevki občine na leto zberejo več milijonov evrov; na ravni Slovenije se ta vsota giblje okoli 100 milijonov evrov. Prihodki od komunalnega prispevka se iz leto v leto povečujejo, leta 2003 so občine zbrale polovico manj, okoli 50 milijonov evrov. Razlike v višini prispevka na kvadratni meter površine in za istovrstni objekt pa se znatno razlikujejo od občine do občine; tako te razlike znašajo tudi od 10 do 100 evrov za kvadratni meter površine. Glede na razpon denarnega prispevka je očitno, da tukaj ne gre za tako veliko razliko v samih stroških gradnje komunalne infrastrukture, temveč za sposobnost posamezne občine (občinske uprave), da od ljudi pobere čim več in tako napolni občinsko blagajno. Zdajšnji komunalni prispevek ima tako vse značilnosti občinske takse ali občinskega davka, ne pa dejanskega prispevka k stroškom gradnje na posameznem območju. Posamezne občine so tako kmalu izkoristile priložnost za svoj zaslužek. Občina od zasebnika kupi zemljišče, ga komunalno opremi, nato to zemljišče zopet na javni dražbi proda najboljšemu ponudniku, ta pa ob pridobitvi gradbenega dovoljenja občini plača zelo visok komunalni prispevek. Občina lahko tako zelo dobro zasluži z razliko v ceni opremljanja zemljišča in višino komunalnega prispevka. Komunalni prispevek tako lahko znaša tudi 10 do 20 odstotkov vrednosti posamezne gradbene parcele.