Aleksander Lucu Foto: Alenka Žavbi
Ko je dr. Ernest Petrič zasedel mesto predsednika Ustavnega sodišča Slovenije, so mnogi pravni strokovnjaki zmajevali z glavo. Pravniško pritajeno, pa vendar zaskrbljeno. Mesto ustavnega sodnika je namreč dr. Petrič dobil kot tolažilno liziko, potem ko si je zamislil, da bi na mestu generalnega direktorja Mednarodne agencije za atomsko energijo zamenjal uglednega Egipčana Mohameda El Baradeia, verjetno za Mandelo drugega najbolj spoštovanega afriškega politika. El Baradei je po ljudski revoluciji in padcu Hosnija Mubaraka postal simbol pravičnega boja in zagovornika človekovih pravic. Dr. Ernest Petrič ni imel niti najmanjših možnosti, saj si je po hudem lobiranju zagotovil le en glas, niti ni imel izkušenj in kvalitet, ki si jih sicer zna sam sebi že od nekdaj pripisati pač skladno s trenutnimi potrebami.
Kdor ne skače
Dve zadnji odločitvi ustavnega sodišča, ki niti po naključju ni v tako ugledni zasedbi, kot je bilo do zdaj, sta popolnoma razsuto stanje duha v Sloveniji potisnili povsem na dno razuma. Restavriralo se je stanje izpred sedemdesetih let, ko je še vladalo načelo škofa Antona Mahniča - kdor ni veren, ni Slovenec, sedaj spremenjeno v - kdor ne skače (po taktih TV-oddaje Na zdravje), ni Slovenec. Ustavno sodišče je pritrdilo najbolj temačnim in revanšističnim skupinam v državi, ki so dobile krila, zato se ne gre čuditi, da je posledično Zoran Janković zaradi osebne varnosti in skrbi za najbližje prej dobil uradno policijsko varovanje kot mandatarstvo. Iz Beograda je namreč prek Bruslja zakrožilo strašljivo sporočilo, da je v Ljubljani pravi naslov za naročene umore v Evropi.
Ustavno sodišče je v lastni pomembnosti naredilo prvo kapitalno napako, ko se je odločilo, da bo vzvišeno prevzelo vlogo neke manj pomembne komisije v mestu Ljubljana, ki se vsa leta zložno, vendar pa ne složno, ukvarja s poimenovanjem mestnih ulic. Pod Petričevo taktirko se ustavno sodišče ni odločilo samo, da poimenovanje ulice ali ceste po Josipu Brozu Titu ni dovoljeno, temveč je posledično presodilo tudi mimo štiri leta trajajočih procesov v Nürnbergu (1945-1949), po katerih je za vedno jasno, katere države in njihovi voditelji so kot zmagovalni zavezniki sodili poražencem v drugi svetovni vojni. Ali so ustavni sodniki pogrnili v poznavanju zgodovine ali so se odločili zavestno, da izbrišejo Slovenijo z liste zaveznic, kot je poskušal že Lojze Peterle, da bi z oglejskim sporazumom zanikal osimske sporazume, ki so del zavezniške pogodbe. Dr. Ernest Petrič se sploh rad prijavi kot pomemben pri raznih dogodkih iz zgodovine, pač ustrezno času in všečno aktualni oblasti. Tako je ob osamosvojitvi Slovenije, ko je odločilno vlogo odigrala knjiga Dnevnik Staneta Kavčiča, prijavil, da je bil tesno povezan s Stanetom Kavčičem. V resnici pa je Stane Kavčič svojim sodelavcem naročil, naj mu Petrič ne hodi blizu. Tako je verjetno dr. Ernest Petrič presodil že zgodaj lani, da vlada Boruta Pahorja ne bo vzdržala prav dolgo, zato nič ne škoduje malo dobrikanja oblasti, ki se je kazala na obzorju.
Ustavni sodniki so se torej odločili, da ime vrhovnega poveljnika, ki je vodil eno od zmagovitih armad v drugi svetovni vojni ne sme nositi nobena ljubljanska ulica. Vzvišeno sodniki bi lahko prej obiskali nekaj ljubljanskih knjižnic in bi ugotovili, da najmlajša osnovnošolska generacija pridno bere za pridobitev bralne značke tudi Knjigo o Titu Franceta Bevka. Torej je treba pričakovati, da bodo ustavni sodniki s poveljnikom Petričem ob prvi priložnosti zaminirali tudi kip Josipa Broza Tita v Velenju in se z nogo na njem fotografirali v slogu posnetkov padca kipa Sadama Huseina v Teheranu. Zanimivo, da na Hrvaškem, v času skrajne vladavine HDZ, ko so predelali zgodovino po navodilih generalisima Franje Tuđmana, niti po naključju niso spreminjali imena mestnega sprehajališča na Reki, ki nosi ime po maršalu Titu, niti niso spremenili imena nekajkilometrskega sprehajališča ob obali v Opatiji, ki nosi ime po zgodovinskem zatiralcu hrvaške države cesarju Francu Jožefu.
Zgled po Orbanu
Ko je ustavnemu sodišču uspelo spremeniti zgodovino druge svetovne vojne, se jim je zdelo, da se lahko spravijo še nad nedotakljivost osnovnih človekovih pravic, zapisanih tako v palači Združeni narodov v New Yorku kot v doktrini držav združenih v EU. Pravico, da si vsak po svoji volji in postavi izbira partnerja za življenje, so prepustili v Sloveniji že dovolj zlorabljeni inštituciji - referendumu! In tako so pripeli novim zmagovalcem druge svetovne vojne okoli vratu še prvo odlikovanje, ki se enako blešči, čeprav je predsednik sodišča dr. Ernest Petrič napisal oddvojeno mnenje. Je pa zanesljivo, da bo ljudem, ki razumejo veličino izborjenih človekovih pravic, pod častjo hoditi na referendum o družinski zakonodaji.
Silvestra Petrič, druga žena dr. Ernesta Petriča, je novinarka po poklicu, razgledana in svobodomiselna dama. Njuna hči Eva (El Baradejeva hči Lajla živi v Londonu) s svojimi fotografijami in umetniškimi instalacijami sega vedno više v sodobno likovno ustvarjanje Dunaja. Tamkajšnji župan dr. Michael Häupl vsako leto organizira in da na voljo mestno hišo za prireditev Life ball, na kateri se razkažejo v paradi ponosa pari in posamezniki, ob katerih bi se slovenskih ustavnim sodnikom zameglilo pred očmi. V sosednji palači mestne hiše na Dunaju je v razkošni rezidenci na račun države Slovenije preživel nekaj let tudi dr. Ernest Petrič kot veleposlanik, zato bi lahko Life ball in njegov smisel malo pobliže opisal tudi našim lokalnim ustavnim sodnikom. Seveda se avstrijsko ustavno sodišče nikakor ne vtika v človekove pravice, ki naj bi jih morali ščititi prav izbrani najbolj modri ljudje v vsaki državi, razen če jim ne ugaja stanje, kot si ga je zamislil predsednik Viktor Orban na Madžarskem.
Poimenovanje nove ceste v Ljubljani, ki vodi do športne dvorane Stožice, po Titu, je predlagal pokojni pisatelj, novinar in zaljubljenec v nogomet Peter Božič. Bil je "bohem in tolerant" skrajnih razsežnosti, ki mu je bilo malo mar glamurja. Bil je velik domoljub tudi v prejšnji državi, ki mu zaradi preveč svobodnih misli ni bila naklonjena, vendar se nikoli ni pritoževal. S Petrom sva bila sodelavca na doslej nikdar vsebinsko in oblikovno preseženi reviji Tovariš, kjer sta v isti sobi z nama sedela takrat mlada novinarka, sedaj ugledna in verodostojna publicistka Alenka Puhar in legendarni Željo Kozinc, novinar, pisatelj, pohodnik in avtor številnih scenarijev slovenskih filmov. Torej Peter ni bil, niti ni živel v okolju kakšnih zagrizenih "komunajzarjev", pač pa je bil človek, ki ni maral spreminjanja zgodovine.
Ustavno sodišče je s komaj razumljivimi odločitvami dalo krila tudi verskim jurišnikom, ki upajo kmalu na sprejem obveznega verouka. Seveda po predhodnem dovoljenju z ameriškega veleposlaništva v Ljubljani.
