Med ljubeznijo in sovraštvom
Nobena druga igralka ne bi mogla tako prepričljivo upodobiti danes 86-letne Margaret Thatcher, posnemati njenega glasu, njenega načina govora in njene telesne govorice, vsaj med njenim vzponom in na vrhuncu njene moči, kot jih Meryl Streep, čeprav je Američanka. Sama pravi, da je ključni trenutek nastopil pri snemanju razprave v popolni repliki poslanske zbornice britanskega parlamenta, ko je prvič nagovorila poslance, ki so jih upodabljali britanski igralci veterani in dobri poznavalci resnične železne lady.
"Če mi zdaj spodleti, sem oplela," je razmišljala Streepova. Ko je začela govor ob protestih igralcev na opozicijskih laburističnih klopeh, je bilo hitro jasno, da je prepričala vse. Tako tiste, ki so Tacherjevo oboževali, kot tiste, ki so jo sovražili - nihče do nje ni bil in še vedno ni nevtralen - pravijo, da je bil ta prizor tako resničen, da so dobili kurjo polt…
Največji izziv
Za veteranko Meryl Streep je bil to največji izziv, ker je ves svet poznal in ničkolikokrat videl in slišal resnično železno lady. In ker je bila, pa naj si jo oboževal ali sovražil, zelo posebna ženska in političarka, o kateri je nekdanji francoski predsednik Francois Mitterrand dejal, da ima ustnice kot Marilyn Monroe, oči pa kot Kaligula.
Najtežje ji je bilo upodabljati Thatcherjevo v zatonu, po jokavem odhodu z Downing streeta 10, ko so jo v hrbet zabodli njeni ministri, najbolj po tistem, ko je začelo njeno zdravje pešati in je imela vse večje težave zaradi demence.
"Najtežje je bilo to nasprotje med ostro žensko ikono včerajšnjega dne in žensko z demenco. To me je spravljalo v jok," pravi Streepova, ki ji britanski politični kritiki z desnice očitajo, da je z upodabljanjem dementne Thatcherjeve osramotila edino britansko premierko.
Filmski kritiki ne morejo prehvaliti Streepove, ki ji napovedujejo še enega oskarja, ostro pa kritizirajo film, najbolj to, da je skoraj tretjina filma posvečena dementni železni lady, ki se veliko pogovarja z duhom svojega že davno umrlega lojalnega moža Denisa.
Feministična ikona?
Kritizirajo tudi to, da so z izjemo dveh svetovalcev vsi moški okrog nje, ministri in drugi, upodobljeni ali kot povsem nesposobni ali kot ljubosumni moški šovinisti. Najbolj izstopa kritika želje ustvarjalcev, da bi Thatcherjevo upodobili kot nekaj, česar si sama nikoli ni želela in res nikoli ni bila: kot feministično ikono. Mnoge feministke so jo sovražile, ker za ženske ni naredila ničesar.
Thatcherjeva je bila in ostala ikona politične desnice in neoliberalnega kapitalizma, za njene kritike pa zlo, zaradi katerega so v Britaniji pognali globoke korenine sebičnost, materializem in pohlep. Kar neizpodbitno drži, je, da so pod njeno vladavino bogati začeli še bolj bogateti in da se je povečalo število revnih (s 13,4 odstotka v letu 1979, ko je prišla na oblast, na 22,2 odstotka, ko jo je leta 1990 zapustila). To je njena glavna dediščina.
