Krleža je bil je nekakšen skriboman, pisal je nenehno, hlastno in z baročno strastjo, kot da se mu gradivo samo od sebe s spontano nujnostjo zliva na papir, piše prevajalec Andrej Inkret v spremni besedi h Krleževim izbranim tekstom Glembajevi. Prepričan je bil, da je človek postal to, kar je, "takrat, ko je vzel v roke pisalo". Hkrati je opozarjal pred fraziranjem, kajti "fraza preobrača človeško besedo v praznoto, občutke v kalupe, misli v trapaste sheme".

Njegova zbrana, v celoti še neizdana dela - drame, eseji, romani, pesmi, dnevniški in revialni zapisi - naj bi obsegala med 50 in 80 zvezkov. Za vrhunec njegovega ustvarjanja velja glembajevski cikel 11 novel in treh dram (Gospoda Glembajevi, V agoniji, Leda) s konca 30. let minulega stoletja. V ciklu je opisal propad bogate zagrebške bankirske družine, ki se je v nekaj generacijah na podlagi zločina vzdignila iz komaj pismenih slavonskih kmetov in provincialnih mešetarjev v vrh avstro-ogrskega meščanstva.

Pogosto je svoje že objavljene tekste popravljal in dopolnjeval. Kot enciklopedist in dolgoletni urednik Enciklopedije Jugoslavije je izpisal številne komentarje gesel, marginalije, ki jih v nedavni izdaji beograjske založbe Službeni glasnik izbral Vlaho Bogišić z Leksikografskega zavoda Miroslav Krleža.

Njegova zahteva po avtonomiji umetnosti ga je pred drugo svetovno vojno pripeljala v "spor na književni levici", vodilni partijski funkcionarji so ga razglasili za izdajalca. Po Inkretovih besedah je vojno kot deklasirani komunist prebil v Zagrebu, pisal brez prestanka, vendar ni objavil niti vrstice, saj je v ilegalnem partizanskem tisku ni mogel, v ustaškem pa ni hotel.

V 50. letih je začel zahajati v Titovo rezidenco na Brionih, kjer se je družil z najvišjimi političnimi funkcionarji. Kot nadaljuje Inkret, je znova postal osrednja in merodajna figura hrvaškega oziroma jugoslovanskega literarnega in kulturnega življenja, kar je bil že v predvojnih letih, le da takrat kot neodvisni in kritični intelektualec, medtem ko je bil zdaj avtoritativna, z vsemi mogočimi oblastniškimi častmi podprta eminenca. Leta 1965 je postal član centralnega komiteja Zveze komunistov Hrvaške. Bil je tudi član slovenske in hrvaške akademije znanosti in umetnosti.

Umrl je v 89. letu starosti v Zagrebu, osem mesecev po smrti žene Bele Krleža, ki je pogosto nastopala v uprizoritvah njegovih dram. Pokopan je bil z vojaškimi častmi. Kot je za Dnevnik letos zapisal Predrag Matvejević, avtor večkrat ponatisnjene knjige Pogovori s Krležo (1969), je Krleža na Hrvaškem kontroverzna figura, na katero se upajo sklicevati le redki: "Krleževska kritika desničarskih stališč in hotenj, tako nacionalističnih kot klerikalnih, ne najde svojega prostora in vloge v sodobnih razmerah. Ostaja nekje med preteklostjo in sedanjostjo".