Čeprav je liberalna demokracija tako v času vladanja kot tudi kasnejšega razpadanja in usihanja politične moči vse bolj izgubljala predznak dosledne borke za človekove pravice in pravice manjšin, pa po njenem izpadu in izpadu stranke Zares, v katero je prebegnil precejšen del članov nekdanje LDS, v parlamentu ni več stranke, ki bi kot svojo osnovno opredelitev izpostavljala liberalizem.

"Natančno se spomnim trenutka, ko je bil izrečen stavek 'Mi smo pravzaprav liberali'," se časov, ko je Zveza socialistične mladine (ZSMS) sklenila, da se bo preoblikovala v stranko in je bilo treba izbrati ime, spominja predsednik Liberalne akademije dr. Darko Štrajn. Te besede je v okviru Debatnega kluba 89 prvi izrekel sociolog Tomaž Mastnak. Kot pravi Štrajn, je bila sicer takrat v modi socialdemokracija, a je s prijavo socialdemokratskega imena pohitel France Tomšič (Socialdemokratska zveza Slovenije je bila ustanovljena februarja 1989). Tako se je ZSMS v register političnih strank januarja 1990 vpisala kot ZSMS-Liberalna stranka.

Geneza

Mnenje, da stranki, nastali iz ZSMS, pripada liberalni predznak, je temeljilo na dotedanjem delovanju mladinske organizacije v okoliščinah enopartijskega režima. Ta je namreč v osemdesetih letih prejšnjega stoletja odigrala ključno vlogo pri uveljavljanju ideje civilne družbe, pri odpiranju tabu tem, pod svojo streho je sprejela različna nova družbena gibanja. Igor Pribac kot pomembno izpostavlja liberalno bitko ZSMS za odpravo 133. člena kazenskega zakonika SFRJ, ki je sankcioniral tako imenovani verbalni delikt, mladinska organizacija je v imenu umetniške svobode širila prostor svobode izražanja, branila je punk, ki je bil zelo pomembno gibanje... "Duh ZSMS je ključno prispeval k začetni podobi LDS," ocenjuje Pribac.

ZSMS-LS (novembra 1990 se je preimenovala v Liberalno-demokratsko stranko - LDS) je na prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 dosegla dober rezultat - v družbenopolitičnem zboru je s 14,5 odstotka zasedla drugo mesto (za ZKS-SDP, današnja SD), v vseh treh zborih skupaj pa je imela celo največ delegatov v tedanji republiški skupščini. A sta tako ZSMS-LS kot ZKS-SDP zaradi zmage v koalicijo Demos združenih t.i. pomladnih strank ostali v opoziciji.

Kmalu po ustanovitvi so začeli stranko, katere prvi predsednik je bil Jožef Školč, pretresati vse glasnejši frakcijski boji. Podjetniška struja z Edvardom Ovnom na čelu je pripravljala prevzem stranke. Kot rešitelj se je na obzorju prikazal Janez Drnovšek. Bivši predsednik predsedstva SFRJ je namreč za nadaljevanje političnega delovanja potreboval stranko, in čeprav so ga v svoje vrste vabili tako nekateri na desnici kot na levici (SKD in socialisti), je sprejel mesto predsednika LDS. Po izglasovani konstruktivni nezaupnici takratnemu premierju Lojzetu Peterletu maja 1992 in manj kot dva mesca po pridobitvi strankine članske izkaznice s številko 100 je Drnovšek prevzel vodenje vlade. Nastala je desetletna zveza LDS-Drnovšek, ki je bolj kot na enotnosti pogledov in skupnih vrednostnih izhodiščih temeljila na obojestranskih koristih.

Na vprašanje, ali je bil Drnovšek liberalec, Štrajn odgovarja, da je bil predvsem pragmatičen. Glede različnih političnih doktrin je bil pripravljen poslušati ljudi, ki so o njih vedeli več kot on. "V ekonomskem pogledu pa je bil liberalec. Vendar se je nagibal k ekonomistom, ki rešitve niso videli v popolni privatizaciji, v tem, da ljudi oropaš inštrumentov socialne gotovosti," ocenjuje Štrajn, ki kot pomemben korak, ki ga je naredila Slovenija pod vodstvom LDS, izpostavlja vodenje gradualistične politike in nepristajanje na šok terapijo. Minister za šolstvo v več Drnovškovih vladah in nekoč podpredsednik LDS dr. Slavko Gaber pa kot enega od konkretnih primerov, ki dokazujejo, da je bil Drnovšek tudi liberalec, izpostavlja eno prvih odločitev vlade pod Drnovškovim vodstvom o radikalnem zmanjšanju tedaj obsežnega seznama oseb, ki jim je bila vrnitev v Slovenijo prepovedana.

Sicer pa Gaber opozarja, da je bilo znotraj LDS več blokov. "LDS je imela v svojem imenu črke, ki so označevale njen politični profil. Bila je liberalna, demokratična in socialna." Gabru se zdi pomembno, da je tudi v stranki ostala prepoznavna ZSMS-jevska libertarna struja, v katero so sodili denimo Jožef Školč, Metka Mencin, Jaša L. Zlobec, Bogdan Biščak, Pavel Gantar, da je stranko dograjevala monetaristično-ekonomska linija z uglednimi ekonomisti, poleg Drnovška na primer še Bogomir Kovač, Davorin Kračun, Tone Rop, pa socialno krilo, v katero bi tudi lahko prištevali Ropa, Školča, Zlobca, Mencinovo, Golobiča... "LDS je bila srečna kombinacija različnih blokov, ki pa je lahko funkcionirala le, dokler so se ti bloki protiuteževali," poudarja dr. Gaber.

Megastranka

Nedvomno je k še številčnejšim pogledom in dodatnim razhajanjem znotraj stranke prispevala združitev LDS s Tancigovimi Zelenimi - ekološko socialno stranko in (s poraženci volitev leta 1992) Bavčarjevimi demokrati ter Žakljevimi socialisti. Ob združitvi marca 1994 na Bledu so se pojavili različni apetiti. Tako se takratni akterji spominjajo zahteve Igorja Bavčarja, da prevzame drugo najpomembnejše mesto v stranki, mesto generalnega sekretarja, ki ga je zasedal Gregor Golobič. To, da naj bo generalni sekretar prav Golobič, je bila ena od zahtev Janeza Drnovška, ko je prevzel vodenje LDS, saj ni skrival, da stranko razume kot nujno zlo, ki je potrebno za dosego oblasti, in je njeno vodenje v največji meri prepustil Golobiču. Bavčarjevi zahtevi po zasedbi mesta generalnega sekretarja se je Golobič odločno uprl, saj je bil prepričan, da bi to pomenilo prevzem stranke s strani demokratov, Drnovšek pa je njegovim pomislekom prisluhnil.

Prav tako neuspešni pri svojih združitvenih zahtevah so bili Zeleni, ki se jim je zgodil tako imenovani "Tancigov paradoks". Če bi namreč Tancig res postal minister, kot so se dogovarjali, bi namesto njega v parlament prišel nekdo iz Gošnikove stranke Zelenih Slovenije, ki je bila povsem na drugem političnem bregu.

LDS je torej združitveni kongres izpeljala kot popolna zmagovalka brez vsaj na videz velike cene, saj si je pod masko enakopravnega povezovanja pripojila manjše stranke, postala močnejša za osem poslancev in ohranila dotedanjo kratico. A se ji je združitev vendarle večkrat otepala. Kot na primer v začetku leta 2002, ko se je pod okriljem Bavčarja in pod vodstvom nekdanjega člana zelenih Petra Jamnikarja Drnovšku in Golobiču "zgodil teren" in je bil Peter Jamnikar namesto predlaganega Bogdana Biščka izvoljen za generalnega sekretarja stranke. S Kacinovim prevzemom vodenja stranke leta 2005 pa je po takratni oceni Gregorja Golobiča stranka dokončno postala "demokratska LDS".

Tako združitev na Bledu kot tudi vsakokratno povolilno sestavljanje koalicij sta potrjevala Drnovškovo težnjo, da LDS popelje proti sredini, pa tudi njegovo sposobnost oblikovanja na prvi pogled nemogočih koalicijskih povezav. Tako mu je uspelo leta 1992 v koalicijo - resda z ločenimi pogodbami - pripeljati desno SKD in levo SDP, leta 1996 pa mu je uspelo sestaviti vlado s SLS, čeprav so imele desnosredinske stranke skupaj 45 glasov in so vse po vrsti prisegale na koalicijo desnosredinskih strank.

Brez večjih naporov je Drnovšek sestavil vlado po volitvah leta 2000, ko je stranka dosegla doslej pri nas rekordnih 36,26 odstotka glasov. K takšnemu uspehu so jo popeljale napake v polletni Bajukovi vladavini - ena najbolj odmevnih je bila imenovanje Marjana Podobnika na čelo Telekoma. Scenarij za postavitev nekajmesečne desnosredinske vlade mnogi pripisujejo tedanjim vodilnim politikom LDS, še zlasti ker je Golobič v intervjuju leto pred tem razmišljal, da bi stranki koristilo, če bi za kratek čas vlado prevzela desnica. A naši sogovorniki iz takratne LDS avtorstvo takšnega scenarija zanikajo. Kot se spominjajo, so se skušali z Janšo dogovoriti, da SDS podpre Drnovškov predlog manjšinske tehnične vlade, na katerega je premier po odhodu SLS iz koalicije vezal glasovanje o zaupnici, LDS pa bi podprla večinski volilni sistem. A se je Janši zgodil upor v stranki, saj si mnogi njegovi poslanci večinskega volilnega sistema niso želeli.

Razkroj

Z leti je liberalna demokracija vse bolj dobivala imidž stranke, v kateri prevladujeta klientelizem in korupcija. Prvič so v stranki o tem javno spregovorili na kongresu v Portorožu v začetku leta 2002, ko je Drnovšek opozoril, da bo za stranko slabo, če se bo uveljavil vzorec obnašanja in delovanja, da si lahko uspešen le, če poznaš prave ljudi oziroma si pri tej ali oni stranki. Plenilska miselnost znotraj LDS se je po Drnovškovem odhodu še okrepila. Tako se takratni minister Slavko Gaber spominja enega prvih prihodov Drnovškovega naslednika Toneta Ropa v poslansko skupino LDS, kjer so mu nekateri poslanci jasno sporočili, da v prihodnje ne bo več tako, kot je bilo pod Drnovškovim vodstvom, in da hočejo tudi oni svoj delež oblasti.

Tone Rop na čelu vlade in stranke pravzaprav ni bil Drnovškova izbira. Nasprotno, Drnovšek naj bi bil prepričan, da Rop zahtevni nalogi vodenja vlade ni dorasel in je preferiral Igorja Bavčarja. A se je tudi tokrat temu uprl Golobič. Strinjal se je sicer, da Rop pomeni tveganje in ni jasno, kako se bo izkazal, hkrati pa je bil prepričan, da si tega, kar prinaša Bavčar, ne želijo. Drnovšek je na kandidaturo Ropa za predsednika vlade pristal, je pa vztrajal, naj ga na čelu stranke zamenja Golobič. Ker je kasneje prevladala ocena, da je koristno, da obe funkciji prevzame ena oseba, je Rop prevzel tudi vodenje LDS.

Drnovškov odhod, znaki in dodatno ustvarjanje videza vse močnejšega razraščanja korupcije in klientelizma, h kateremu so pomembno prispevale izredne seje parlamenta, ki jih je zahtevala in kreirala SDS, naraščajoča arogantnost oblastnikov, izpetost vladajočih in naveličanost ljudi ob dvanajstletni vladavini iste politične stranke... so prispevali, da je LDS po treh mandatih leta 2004 volitve izgubila, vodenje vlade pa je prevzela SDS. Poraz je notranje spore v liberalni demokraciji še okrepil. "Nekateri posamezniki so presodili, da so sami večji kot stranka. Namesto da bi ugotovili, da pridejo tudi trenutki, ko se je treba umakniti v ozadje in delati znotraj stranke, je prišlo do izbruha medosebnih alergij, nestrinjanj, sumničenj, pogojevanj. V Liberalni akademiji smo se trudili, da bi stranko vendarle rešili, a je šlo za misijo nemogoče," je poudaril Darko Štrajn.

Sledili so obupani poskusi Toneta Ropa, da bi se obdržal na čelu LDS, pa izvolitev njegovega naslednika Jelka Kacina, v času katerega je prišlo do množičnih izstopov iz LDS, preselitev v druge poslanske skupine, nastalo je združenje Zares, iz katerega se je kasneje razvila istoimenska stranka... Poleti 2007 je vodenje LDS prevzela do tedaj politično povsem neznana in neizkušena Katarina Kresal.

Propad

Prvi meseci dela Kresalove so nakazovali, da se osnovnih političnih veščin hitro uči, da so se razprtije v stranki nekoliko polegle in da bo stranki sčasoma morda le uspelo ustaviti trend padanja podpore. Na volitvah 2008 je LDS s 5,21 odstotka glasov sicer dosegla od vseh parlamentarnih strank najslabši rezultat, vendarle pa ji je uspelo priti v parlament in vstopiti v Pahorjevo vlado. Nedvomno je bila za njen politični imidž pomembna poteza notranje ministrice Katarine Kresal, s katero je med zagovorniki pravic manjšin požela največ aplavza, izdajanje odločb izbrisanim (pomembna je bilo tudi njena vloga pri pripravi in sprejemu družinskega zakonika). Prav odnos do reševanja problematike izbrisanih je bila ena od točk, ki jih Darko Štrajn poleg zaustavitve preiskovanja trgovine z orožjem in vatikanskega sporazuma ocenjuje kot največje napake v času vladanja Janeza Drnovška.

Politično pot Katarine Kresal pa so v večji meri kot libertarni dosežki zaznamovale afere, od zgodbe z bulmastifi do spornega najema stavbe NPU, slednja jo je z ministrskega mesta tudi odnesla. Temno senco na sodelovanje LDS v vladi so vrgle nekatere kadrovske poteze, zlasti postavitev Draška Veselinoviča za prvega moža NLB, stranka je vse bolj dobivala predznak stranke kapitala. Za potop Zares pa je v veliki meri zadoščala ena afera - Golobičeva utaja deleža v Ultri. K razlogom za neuspeh obeh strank na letošnjih volitvah - LDS je dosegla slabih 1,5 odstotka glasov, Zares 0,65 odstotka - bi lahko prišteli tudi nenehno medsebojno obtoževanje strank na levici, samokreiranje vtisa nesposobnosti vladanja, nenehne grožnje o odhodu iz vlade pa tudi željo volilcev po novih obrazih, iskanje novih odrešenikov... Katarina Kresal je ta teden z mesta predsednice stranke že odstopila, Gregor Golobič napoveduje, da za predsednika stranke ne bo več kandidiral. Zdi se, da se je LDS (in njene izpeljanke) dokončno preselila v ropotarnico zgodovine.

Sedmina

"Obe stranki bosta na političnem prizorišču manjkali," ocenjuje Slavko Gaber, ki je iz LDS izstopil v času Kacinovega vodenja, po poslanskem mandatu pa se vrnil na Pedagoško fakulteto. Gaber sicer vidi nekaj liberalnosti v večini sedanjih parlamentarnih strank. "Del neoliberalnega odbleska je pobral Virant, upam pa, da se bo zavzemal tudi za človekove pravice in bo torej tudi liberalen. Če bi hkrati zmogel tudi socialno-liberalno držo, bi lahko v sredinskem političnem prostoru dobili stranko, zanimivo za širši del volilnega telesa," poudarja.

Darko Štrajn, ki obžaluje, da "v parlamentu nimamo več nekega pooblaščenega predstavnika liberalizma", pa Virantovo stranko s prevladujočim neoliberalizmom ocenjuje v nekem smislu kot nevarno. Če bi postala prevladujoča, bi prišlo v Sloveniji do poglabljanja socialnih razlik, razvila bi se močnejša oligarhija. Koncepti, ki jih prinaša Virantova stranka, so po Štrajnovem prepričanju že zastareli.

Gregor Golobič je v nedavnem intervjuju za Objektiv ocenil, da je bila Drnovškova politika svojstven hibrid korporativistične in liberalne usmeritve, kar je bilo privlačno za pretežni del volilcev. "Jankoviću je bližji neokorporativistični model, ki ima izrazitejše paternalistične ali celo mehko avtoritarne poteze gospodarja, ki zna poskrbeti za vse. Virant pa nasprotno stopnjuje neoliberalni vzorec vsemogočnosti trga in razlaščene države. Toda oba koncepta sta preživeta," je poudaril Golobič.

Da odhod LDS in Zares pušča določen prazen prostor, se strinja tudi Igor Pribac. A dodaja, da ideja človekovih pravic dobiva v slovenskem parlamentu nekoliko širšo domovinsko pravico. SD s tem, ko je socialnodemokratska, ni antiliberalna stranka. Pozitivna Slovenija je sicer neznanka, je pa Zoran Janković kot župan Ljubljane po njegovih besedah pustil sled, ki kaže na nadaljevanje delovanja LDS: pomembno je prispeval k rešitvi problema domovanja družine Strojan, z zadovoljstvom je vsako leto gostil Parado ponosa, razrešil je vprašanje gradnje džamije v Ljubljani...

Dogajanje na zadnjih volitvah, ko so volilci z za evropske razmere presenetljivo pragmatičnostjo dali glas novim, še nepreverjenim strankam, ki se s svojim delom še niso izkazale, pa Pribca napeljuje k zaključku, da v prihodnje takšnih močnih strank, kot je bila LDS, ne bomo imeli. Slovenski volilec namreč stranke razume kot orodje za dosego določenih političnih ciljev in ne kot veliko življenjsko zavezo.