Dogodki, kot so konference, izmenjave, karavana prostovoljstva, so bili namenjeni boljšemu prepoznavanju prostovoljstva v vseh državah. Kako motivirati ljudi oziroma mlade k prostovoljstvu, je napačno vprašanje, je prepričan Matej Čepin iz socialne akademije: "To se mi zdi primerljivo z lutkami. Kakšen korenček ali palico jim moramo dati, da se bodo obnašali tako, kot hočemo." Odnos med mladimi in družbo je po njegovem treba postaviti na drugačne temelje: da lahko kaj od njih pričakuje, jim mora nekaj tudi ponuditi. Pri medgeneracijskem sodelovanju se preveč osredotočamo na skrb za stare, opozarja Čepin. Prihodnje leto je leto aktivnega staranja. "Zakaj ni leta aktivne mladosti? Če se preveč nagnemo na eno stran, nam mladih ne bo uspelo pritegniti z retoriko ciljev." Meni tudi, da so umetne skupne dejavnosti mlajše in starejše generacije nesmiselne in imajo premajhen učinek. Po njegovem mnenju je treba vzpostaviti boljše oblike medgeneracijske dejavnosti.

Z nesmiselnostjo umetnih skupnih dogodkov se je strinjala tudi dr. Nevenka Bogataj iz Andragoškega centra Slovenije. Sicer pa je opozorila na dejstvo, da je srednja generacija preobremenjena, da bi se podala v prostovoljstvo in se dobro počutila. Večina jih ima službo, dom, družino, skrbeti morajo za informiranost, za vseživljenjsko učenje. "Del srednje generacije nima prostih kapacitet, da bi se prostovoljsko angažiral." Cilj pa ni deliti ljudi po starosti, pač pa aktivirati tiste, ki niso dejavni, in jim nuditi tisto, kar potrebujejo. A to ni naloga države, opozarja. Država naj se pri skrbi za aktivacijo ljudi spremeni podobno, kot se je spremenila vloga učitelja. Ta je iz nekoga, ki vse ve, postal nekdo, ki vodi proces učenja.

V družbi je potencialov za sodelovanje veliko več, kot je izkoriščenih, pa je poudaril dr. Jože Ramovš iz Inštituta Antona Trstenjaka. Znanja, kako ljudi povezovati in usposabljati, pa je malo. Imamo strokovno zmedo, kaj je pravzaprav prostovoljstvo, ugotavlja in pojasnjuje, da je to nova kategorija v postmoderni družbi. Tudi s solidarnostjo se včasih zaplete. Po njegovem jo lahko razvijemo samo v praksi, kadar delamo s tistimi, ki to potrebujejo. Včasih od njih dobimo nazaj več kot oni od nas. "Sprejemati in dajati pomoč je dialog človeškega ustvarjalnega razvoja," meni dr. Ramovš. Včasih sta to vlogo prevzemala sorodstvo in lokalno okolje, danes pa je na tem mestu prostovoljstvo, ki skrbi za to, da "ljudje ostanejo ljudje".