V Žalcu uprizarjajo operete vse od leta 1933, prva med vsemi je bila Hmeljska princesa skladatelja Radovana Gobca. Gobčeve operete so tam vedno prav radi izvajali - poleg Hmeljske princese še Beg iz harema, Obiravci so tu, največkrat pa so uprizorili Planinsko rožo. Uprizarjali so tudi operete Mežnarjeva Lizika Jake Špicarja, Kovačev študent Vinka Vodopivca ali Veseli kmetič Lea Falla, gostili pa so tudi več odličnih dirigentov, omenimo samo Radovana Gobca in nazadnje Francija Rizmala, ki je še vedno zelo dejaven. Predstave so nastajale na ljudskem odru, z ljubiteljskimi glasbeniki in igralci, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa so se jim pridružili tudi profesionalni pevci in igralci.

Libreto za opereto Grofica Marica sta spisala Julius Brammer in Alfred Grünwald, dialoge za žalsko uprizoritev pa je priredila Anja Ivakič. To delo je svojo krstno izvedbo doživelo leta 1924 v Theater an der Wien, v Žalcu pa ga bo sedaj izvedel umetniški ansambel, ki ga sestavlja šest pevcev solistov, trije igralci, osem plesalcev, otroški zborček, pevski zbor in orkester Hiše kulture Celje.

To opereto, ki aludira na "dunajsko opereto", sestavljajo bogata melodika, valčki, ansambelske scene in obsežni večdelni finale, pri čemer ima ples precej pomembno vlogo. Muzikologinja Sara Železnik pojasnjuje, da se je opereta kot žanr razvila sredi 19. stoletja v Franciji iz opére comique, njen glavni in najizrazitejši predstavnik je bil Jacques Offenbach, sicer avtor slovite opere Hoffmanove pripovedke. V nemško govorečih državah so hitro vsrkali Offenbachove vplive, prevzeli francoske značilnosti, nato pa razvili povsem specifično obliko operete z danes značilnim avstrijskim tonom, ki je, nasprotno od francoskega satiričnega, predvsem bolj romantičen. Zlato dobo dunajske operete zaznamuje obdobje od leta 1870 do preloma stoletja z najvidnejšo ustvarjalno trojico Johannom Straussom mlajšim, Franzom von Suppéjem in Karlom Millöckerjem. Po tem obdobju se je opereta postavila ob bok opernemu ustvarjanju, nastopilo je tako imenovano srebrno obdobje, katerega najbolj tipična predstavnika sta Franz Lehár in Emmerich Kálmán. Operetni žanr se je v grobem končal nekje ob koncu 2. svetovne vojne, v današnjem času pa mu lahko naslednika najdemo v muzikalu.