Da je odločitev nerazumna bi bila lahko pavšalna trditev razočarane novinarke, pa ni. Tako mediji kot politiki imajo eno skupno vodilo pri svojem delu – interes javnosti. Oboji delajo za javnost – le da državljani poslancem s svojim glasom dajo službo, novinarjem neposredno ne – posredno pa, saj naj bi ti delali za njih oziroma predstavljali nekakšnega "psa čuvaja" v državi (ali četrto vejo oblasti, kot hočete). Torej, mediji so v drugem pomenu, tako kot poslanci (določeno v 2. členu Zakona o poslancih, sprejetega leta 1992), predstavniki vsega ljudstva.

In zakaj mediji sploh so? Predstavljajte si, da vsak Slovenec, ko se mu zljubi, pošlje vprašanje določeni stranki ali politiku in zahteva odgovor. Če je poslanec dokaj "čist" težav ni, morda kakšnih deset elektronskih sporočil in par telefonskih klicev na dan. Kaj pa, če je poslanec vpleten v afero, za katero je po naključju izvedel vaš sosed, slab glas pa seže v deveto vas, in nazadnje bi "revež" cele dneve porabil samo za odgovarjanje na vprašanja in dvigovanje telefona. Obstoj medijev takšne težave enostavno reši – ker v Sloveniji medijev ni toliko kot državljanov, je telefonskih klicev samo nekaj, poslanec lahko skliče novinarsko konferenco, na kateri novinarji sprašujejo vprašanja, na katera menijo, da bi državljani radi slišali in si zaslužijo slišati odgovore, nato pa do večera sestavijo prispevke, ki jih posredujejo po širni dolini Šentflorjanski. Temu bi se reklo, kot zadnje čase pogosto slišimo, "vitek" način obveščanja javnosti. In preprost.

Vse to v teoriji, seveda.

V vsej naši novinarski naivnosti smo že pred časom opravili intervju z mlado kandidatko za poslanko v DZ Tejo Kocjančič, ki je kljub svoji neizkušenosti v političnem prostoru in morda malce ostrim vprašanjem, vseeno posredovala svoje odgovore. Stranka SLS, pri kateri kandidira, se v dogovor za intervju ni vmešavala, Kocjančičeva pa se najbrž zaveda, da je kot morebitna bodoča poslanka – vsaj v predvolilnem času – odgovorna volivcem. Enako smo ponovili pri Katji Šobi, nekdanji predsednici Študentske organizacije Slovenije in kandidatki za poslanko v DZ pri stranki SDS. Ker ima Katja Šoba izobrazbo iz političnih ved in izkušenj – tudi z novinarji – več kot Teja pri njeni privolitvi na intervju za Dnevnik OnLine nismo bili prav nič sumničavi (ali presenečeni).

Prvo prošnjo za intervju smo ji sporočili prek telefona. Na intervju je pristala in vprašanja dobila po elektronski pošti v torek okoli 16. ure popoldne. Odgovorov ni bilo v sredo, ne v četrtek, petek ali katerikoli dan po tem. Bilo pa je več elektronskih sporočil Katje Šobe, v katerih se je opravičevala za zamudo, pojasnjevala, da ima stisko v časom, in obvestilom, da je svoje odgovore že poslala v pregled stranki SDS in čaka na potrditev. Ker so tudi v SDS v stistki v časom, nas je o tem redno obveščala in dodajala, da bo odgovore poslala kolikor hitro jih bo lahko.

V nedeljo je okoli 19. ure poslala odgovor na še eno naše elektronsko sporočilo, kdaj bo lahko posredovala odgovore, v katerem je zapisala, da: "Jaz se vam globoko opravičujem, a vam odgovorov ne morem poslati. SDS se je odločil, da je bolje, če odgovorov ne pošljem. Jaz vem, da sem odpovedala v zadnjem trenutku in mi je težko, zato mi je izredno težko." Vprašanja prilagamo v okviru spodaj.

Drugi del 2. člena Zakona o poslancih pravi, da poslanci pri izvrševanju poslanskega mandata niso vezani na kakršnakoli navodila, a Katja Šoba tega očitno še ne sme izvrševati, saj (še) ni poslanka.