V začetku novembra je odobrila tudi prosto prodajo nepremičnin in avtomobilov. Prav tako namerava 1. decembra po izteku poskusnega obdobja sprostiti delovanje privatnih frizerskih salonov. S tem uresničuje načrt "ekonomske prilagoditve", ki je bil sprejet aprila letos na 6. kongresu Kubanske komunistične stranke (PCC) za "posodobitev socialističnega modela" ali, z drugimi besedami, za ustvarjanje privatnega gospodarskega sektorja.
Konec monopola
Glasilo kubanske komunistične stranke Granma je objavilo, da bodo lahko Zadruge za kmetijske pridelke, kredite in storitve (CPA) in Temeljne enote zadružne kmetijske proizvodnje (UBPC) ter državna kmetijska podjetja od 1. decembra naprej neposredno prodajali svoje blago hotelom in drugim turističnim podjetjem. To odločitev, ki sta jo sprejela kubanska Centralna banka in ministrstvo za finance, in cene so v Granmi označili kot prispevek k zmanjšanju količine odpadkov in poenostavitvi odnosov med proizvajalci in potrošniki.
Predsednik Kubanskega združenja malih zasebnih kmetov Orlando Lugo je za državno kubansko agencijo Prensa Latina izjavil, da se neposredna prodaja nanaša na stročnice, žitarice, povrtnine, sadje in oglje, ne pa na mesne in mlečne izdelke, za katere veljajo sanitarni predpisi. Pod nadzorom države ostaja za zdaj tudi trgovanje s kavo in tobakom. Doslej je vso hrano, ki so jo pridelali zasebni kmetje, kmetijske zadruge in državna posestva, lahko kupovalo in distribuiralo edinole državno podjetje Acopio, na katero pa je v zadnjih nekaj letih letelo veliko kritik z vseh strani zaradi neučinkovitega upravljanja, ker se je velika količina kmetijskih pridelkov zaradi zamud pri distribuciji pokvarila.
Kubanski kmetje so že nekaj časa zahtevali odpravo državnega monopola pri trženju njihovih pridelkov. Lugo je dejal: "Če že na Kubi obstaja privatna proizvodnja različnih kmetijskih pridelkov, potem nedvomno ne more obstajati monopol pri njihovem trženju." V Granmi pa opozarjajo, da neposredna distribucija oziroma prodaja še ne odpravlja državnega posredništva kot alternative, "da bi se dosegla večja dinamika, raznolikost in kvaliteta" ter učinkovitost glede stroškov transporta in pokvarljivosti blaga. Režim si tako prizadeva ustvariti prve zametke tržne konkurenčnosti kot osnove učinkovitosti in razvoja.
Odkar je Raul Castro pred petimi leti prevzel krmilo države od brata Fidela zaradi njegove bolezni, je uvedel številne reforme, da bi postal centraliziran socialistični ekonomski model bolj učinkovit oziroma da država ne bi propadla. Del tega prizadevanja je usmeril v povečanje proizvodnje hrane, kar je razglasil za strateški cilj. Kuba uvaža 80 odstotkov hrane, to je za okoli 1,5 milijarde dolarjev na leto, kar je postalo za državno blagajno nevzdržno. Lani je na primer morala samo za potrebe turističnega sektorja, ki je njena najpomembnejša izvozna panoga, uvoziti 1360 ton nekaterih povrtnin in limon. Raul Castro je s kmetijsko reformo začel kmetom razdeljevati nekaj milijonov hektarjev zapuščenih zemljišč in uvedel ustrezno kreditno politiko za zasebne kmetovalce in zadruge, s čimer je dosegel, da se je kubanska kmetijska proizvodnja povečala že v prvem letošnjem polletju, za 6,1 odstotka glede na leto 2010.
