Letošnji je ponudil presežek najprej na ravni snovanja sporeda, ki je pod drobnogled vzel klasika ameriškega modernizma Elliotta Carterja. Skladateljevega dela pa nismo spoznali po preprostem ključu "the best of", temveč v vseh odtenkih njegovega razvoja, ki sega od zgodnjega neoklasicizma prek visokega modernizma do "mehčanja" zadnjih let, obenem pa so Carterjeva "dela" pospremili še njegovi generacijski sopotniki in izjemen nabor izstopajočih slovenskih modernistov.

Toda festivalska logika se ne ustavi ob premišljenem programu, temveč seže daleč naprej: tako je nepogrešljiv del festivala predstavljal tudi niz predavanj in delavnic o Carterju (dr. John Link), dokumentarni film, izjemno sta vredni tudi prevodni besedili v koncertni knjižici (Carterjevo in Linkovo) in navsezadnje predkoncertni pogovori, ki lahko služijo kot mentalna vstopnica za zviševanje polnosti estetske recepcije, ter pokoncertna druženja, ki jih ne razumem samo v smislu socialne lubrikacije, temveč kot prostor ubesedovanja koncertnih izkušenj. Paradoksalno je, da festival v takšni "popolnosti" močno presega rutino delovanja večine naših javnih ustanov - ta razkorak postane še bolj izjemen, ko se zavemo, da Festival Slowind na papirju pripravlja "društvo", torej skupinica razsvetljenih zanesenjakov.

Letošnja osrediščenost na Carterja je gotovo upravičena - seveda tudi v tistem segmentu, ko lahko postaja polemična. Carter predstavlja gonilno silo ameriškega "klasičnega" modernizma, ki je vozil po sorazmerno osamljeni pokrajini, razpeti med nacionalno konservativnostjo kakega Coplanda in profetsko avantgardnostjo Cageovega kroga. Zanimivo je, da se Carter v široko predstavljenem slogovnem razponu vendarle izkaže kot enovit skladatelj, ki zaupa predvsem moči in kompleksnosti obvladovanja kompozicijske obrti. Ta pa je pri njem v prvi vrsti povezana z osupljivim obvladovanjem kontrapunkta, z domišljenim vodenjem linij, ki se nato spletajo v gosto predivo, za katerega se zdi, da je mestoma skoraj nepredirljivo, a ostro uho lahko iz njega vendarle izlušči kopico najbolj subtilno izdelanih zvočno-muzikantskih detajlov. Morda skladatelj zaradi široke linijske razvejanosti včasih pozabi na formo, logiko njene dramaturgije in prav zato se nas morda najbolj dotakne v vokalnih delih, kakršen je tudi niz miniatur Tempo e Tempi. Bolj nenavaden se zdi Kvintet za klavir in pihala, v katerem očitno precej osamosvojeno melodično vejevje posameznih inštrumentov najde skupno točko šele precej pozno, ko se vendarle razgrne logika celotne forme. Podobno velja za Trilogijo za oboo in harfo, razpeto med dolge solistične odseke in nekaj skupnih točk, ki nekako razblinjajo idejo enakovredne soigre, v skladateljevih Mozaikih pa je bilo mogoče osupniti predvsem nad izredno zvočno prečiščenostjo glasbenega stavka, iz katerega je z lahkoto izstopil zvonki part harfe.

Zanimivo je, da sta bila po svoji kvaliteti, ne pa po izrabljenih sredstvih, precej v soglasju s Carterjem tudi Lebičeva Konsa - Lebič ni zavezan Carterjevi gostoti, a osupljivost obrtniške spretnosti nadomešča z neverjetno vsebinsko poglobljenostjo in strnjenostjo oblike - to so odlike, v katerih lahko prepoznamo vrh slovenskega glasbenega modernizma.

Koncerti so med drugim pokazali na nenavaden slovenski paradoks - čeprav smo pregovorno prepričani o moči slovenskih zborovskih teles, so se tokrat bistveno bolje izkazali instrumentalisti. Slovenski komorni zbor pod vodstvom Martine Batič je imel res opravka z manj zanimivim zgodnjim Carterjevim opusom (zdi se, da pridobi svojo moč Carterjev kontrapunkt šele v tonalno-ritmično razvezanem okolju), a bi bilo mogoče iz neoklasicističnega pulziranja izvabiti kaj več življenja. Razorožili pa so nas instrumentalisti, ki so v izjemno težke parte redno vnašali tudi muzikantsko zavest (v tem pogledu je bil gotovo izjemen skladateljev zgodnji Pihalni kvintet). Z odločnostjo in hkratno glasbeniško osupljivostjo sta izstopali pianistka Ursula Oppens in harfistka Coline-Marie Orliac, toda slowindovci so jima bila enakovredni sogovorniki, podobno kot preostali "domači" gostje.